• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

ANGEL BREZ KRIL zgodba št. 110

Moja sestrica Marjanca je nekega dne zbolela. Pripeljal je rešilni avto in odpeljali so jo v bolnišnico. Meni je bil dolgčas brez nje. Vedno sva se igrali skupaj. Enkrat me je mami vzela zraven, ko je šla k njej na obisk. Joj, v roki je imela iglo in po cevki ji je v žilo tekla neka tekočina!

Kaj takega! Moja sestrica je bila prava junakinja. Občudovala sem jo!


Po dolgem času sta jo ati in mami pripeljala domov. Zelo sem se je razveselila in sem se hotela takoj igrati z njo. Pa mami ni dovolila. Da je bolna in zelo utrujena, je rekla. Potrebuje mir, da si odpočije. Mami pa je lahko bila pri njej! Bila sem užaljena.

Težko sem čakala, da si odpočije. En dan ali dva? Ne vem. Bilo je zelo dolgo.


„Mami, Marjančina punčka Rozi bi želela Marjanci nekaj povedati. Lahko ji jo nesem?“

„Punčka moja, lahko ji jo neseš. Ampak za kratek čas, ker se Marjanca zelo hitro utrudi. Prav?“

In že sem tekla z Rozi k Marjanci.

Rozi je bila velika punčka. Odpirala in zapirala je oči. Pa mami ji je sešila lepo oblekico. Tudi jaz sem imela svojo punčko Urško, in mami je tudi njej sešila oblekico, vendar je bila moja punčka manjša od Rozi, ker sem bila tudi jaz manjša od Marjance.

Sestrica se je razveselila Rozi in mene. Rozi ji je govorila, da mora hitro ozdraveti, da se bomo lahko zopet igrale.

Vendar Marjanca ni dolgo poslušala. Kar zaspala je. Zlezla sem k njej v posteljo in se pretvarjala, da tudi jaz spim. Pa je prišla mami in me odpeljala iz sobe. Bila sem žalostna. Z Rozi sva šli k Urški in ji poročali, kako je bilo pri Marjanci. Urška je zahtevala, da prihodnjič odnesem tudi njo k Marjanci na obisk.


Naslednji dan sem povedala Marjanci, da se želita Urška in Rozi z njo igrati na dvorišču. Ona pa je samo prikimala in dalje spala. Bila sem malo jezna na njo.


Dolgčas mi je. Rekla sem mami, da želim k Marjanci, ker ji mora Rozi zopet nekaj pomembnega sporočiti.

Mami me je pobožala po laseh in me dvignila v naročje. Opazila sem, da ji tečejo solze.

„Zakaj jočeš, zakaj si žalostna, mami?“ jo vprašam.

„Veš Helenca, sonček moj mali, zdravniki Marjance ne morejo ozdraviti, zato bodo kmalu prišli angelčki po njo in jo odpeljali v nebesa. Tam bo zopet zdrava in se bo lahko igrala z njimi.“

„Prav mami, potem pa grem tudi jaz z njo.“

Mami so se še bolj ulile solze. „Ti moja zlata punčka, to pa ne gre tako. Angeli pridejo samo po tiste, ki so zelo bolni in zelo trpijo, tukaj pa jim ne more nihče pomagati. Tudi nama z očkom je zelo hudo, ker bo odšla, ampak zelo trpi, ker jo vse boli. Želiva, da je ne bi več nič bolelo.


Marjanca vedno pogosteje vpije. Mami pravi, da ima tako močne bolečine. Vsak dan prihaja k njej tudi neka teta, medicinska sestra. Ne vem, kaj se takrat dogaja, ker ne smem biti zraven.


Vsak dan sem lahko malo časa pri Marjanci. Povečini samo spi, ko sem pri njej.

Punčka Rozi ji zmeraj nekaj pripoveduje. Običajno zleze k njej pod odejo. Tudi jaz zlezem k njej. Marjanca je zelo vroča. Mama ji polaga mokre obkladke na čelo.

Oče ponavadi sedi ob njeni postelji. Nič ne govori. Opazim, da mu tečejo solze po licih. Takrat zlezem v njegovo naročje in on me odnese iz sobe.

„Zopet jočeš, mami? Bodo Marjanco res odnesli angeli? Solze ti kar tečejo. Zakaj mami?“

„Punčica moja mala, kako naj ti to razložim? Ja, Marjanca bo zaspala za vedno. Njena dušica pa bo šla z angeli v nebesa. In bo postala tudi ona angel. Vedno bo z nami, samo mi je ne bomo videli. Včasih pa te bo obiskala v sanjah. Takrat boš pa jo videla in skupaj se bosta igrali.“


Tistega jutra me je zbudilo govorjenje, ki je prihajalo iz dnevne sobe. Skobacala sem se iz postelje in odprla vrata. V dnevni sobi so bili babi Vida, dedi Mirko, teta Mira ter oči. Vsi so umolknili in me pogledali. Oči je prišel do mene in me dvignil v naročje. Babica Vida je na glas zajokala.

„Kje je mami?“ sem vprašala. „Kaj so angelčki prišli po Marjanco?“


Oče me je odnesel v sobo k Marjanci. Še je bila tu. Spala je. Zelo mirno. Oddahnila sem si. Ob njej sta sedeli babica Jelka in mami. Obe sta jokali. Na nočni omarici je gorela svečka.

„Helenca, moja mala vnukinja, tvoja sestrica je sedaj angelček!“


Kako angelček, če pa spi v postelji, mi divjajo misli v glavi. „Ne, tukaj je in hoče svojo Rozi!“ zavpijem.

Izvijem se iz očijevega naročja in tečem po Rozi. Položim jo zraven Marjance in Rozi ji pove, da bo sedaj vedno spala zraven nje. Marjanca pa kar spi. Obraz ima zelo bel. Pobožam jo po licih. Hladna je, gotovo jo zebe. Potegnem ji odejo do vratu.

Mami me prime za roko in odpelje iz sobe. Dolgo je tiho. Tudi jaz. Čez čas mi pove, da so ponoči prišli angelčki po Marjančino dušico. In odleteli so v nebo. In sedaj je tudi Marjanca angelček.


Odkar je Marjanca kot angelček odletela v nebo, je minilo že precej časa. Ne vem, morda petnajst ur ali pa tristo. Mogoče pa pet dni. Dolgčas mi je brez Marjance in Rozi. Moja Urška je danes tečna. Tudi ona pogreša Rozi.


Mami sedi na klopci pred hišo, jaz oštevam Urško, naj ne sitnari. Sonček sije in malo ji je vroče, mi pove. Že jo hočem odnesti v senco za hišo, ko vidim, da prihaja Marjanca. Z Rozi.

„Dajmo Helenca, zaplešimo!“ reče in prime Urško za roko. Jaz primem Rozi in plešemo. In se smejemo. Marjanca je tako lepa, vesela in zdrava.

Reče mi, da bi rada zakopala spominek, zato na vrtu ob ograji skopljem luknjo. Marjanca utrga cvet rdeče vrtnice in ga položi v izkopano luknjo. Tečem za drvarnico po košček stekla in ga dam na cvet. Luknjo zopet zapolnim z zemljo. Marjanca, obuta v prelepe bele čeveljce, potepta razrahljano zemljo. Oblečeno ima prekrasno roza oblekico.

„Kje pa imaš krila?“ jo vprašam.

„Sestrica moja, nimamo vsi angeli kril!“

Tečem k mami in vpijem: „Poglej mami, Marjanca nima kril, pa je angel!“

Mama me samo gleda in solze ji polzijo po licih. Obrnem se a Marjance ni več.


D. R. za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021



65 views0 comments

Recent Posts

See All