• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

ANGEL VARUH zgodba št. 108

Updated: Sep 10

Kako sem bil jezen! Ne jezen, besen! Vihral sem dol po stopnicah in si govoril grde besede. Z družino smo živeli v petem nadstropju bloka v mestu. Žena je izgubila službo kmalu po porodu sina. Čez dve leti se nama je rodila še deklica. Zdaj sta bila že oba najstnika in žena se je odločila, da bo ostala doma in skrbela za dom in otroke. Torej sem za denar skrbel sam. Imel sem dobro službo, zato sem se z njeno odločitvijo strinjal. Ko pa sta otroka prišla v šolo, so se stvari začele počasi spreminjati. Postajala je vedno bolj lena in neodgovorna. Zanemarjala svoje obveznosti in skozi leta se je začelo poznati, da morajo večino hišnih del opraviti otroci. Pomivali so posodo, brisali prah, pospravljali, sesali in pometali...edino opravilo, ki ga je z veseljem opravljala, je bilo odnašanje smeti v pritličje, da se je lahko v vsakem nadstropju ustavila pri prijateljici in spila kavo. Tudi to me ne bi motilo, če bi me, ko sem prišel iz službe, doma čakalo kosilo. Tega bi se razveselili tudi otroci, ko so prišli iz šole, vendar je moja draga žena rekla, da je s tem preveč dela in tako že dve leti jemo hrano, ki so jo skuhali drugi ali pa tople sendviče. Najin odnos se je temu primerno skrhal. Vedno manj sva se pogovarjala in tudi najina postelja je bila vedno bolj hladna. Nato pa se je zgodilo. Splošna katastrofa, karantena, Covid 19. Otroci so ostali doma, jaz pa sem, seveda z dovoljenjem, še vedno hodil v službo. Nato pa me je nekega večera ujel klic, na katerega nisem bil pripravljen. Poklical me je brat in mi povedal, da je za boleznijo zbolela najina mama. Takoj sem se hotel odpeljati k njej, a me je opozoril, naj se raje držim stran, da ne bom zbolel še jaz. Prosil sem ga, naj mi jo da na telefon, a so jo že odpeljai v bolnišnico. Vsak stik je bil torej nemogoč; moja mama nikoli ni imela telefona, vsaj ne pri sebi. Doma so vsi sočustvovali z mano, tudi moja žena, čeprav nekoliko zadržano. In čez slab mesec me je zopet poklical brat in mi povedal slabo novico. Mama je podlegla Covidu 19. Povedal mi je še, da greva lahko na pogreb le midva in mamin brat. Bolj reven pogreb, če vprašate mene. Vendar sem, glede na situacijo, sprejel pogoje, se oblekel v črno in se odpeljal na Žale. Z bratom in stricem smo se dolgo pogovarjali, predvsem zato, da bi skrili solze. Pogreb je bil kratek. In ker nismo mogli oditi na kavo ali kosilo, smo se poslovili in se odpeljali domov. Sesedel sem se na kavč in premišljeval. Otroka me nista motila, saj sta vedela, da mi je težko. Razmišljal sem o svojem otroštvu in kako sva se z bratom odtujila. Kako smo preživeli smrt mojega očeta. In premišljeval sem o tem, da se od mame nikoli nisem poslovil...počutil sem se, kot da sem v majhnem čolnu sredi morja. V tistem trenutku so v dnevno sobo prišli otroci in žena in me vprašali, če lahko prižgejo tv. Žena mi je ponudila daljinec: " Na, ti prižgi," mi je rekla. Morda me je s tem hotela razvedriti, a je dosegla ravno nasprotno. Globoko sem zavzdihnil in prižgal tv. Letel sem čez kanale in se na koncu odločil, da bom izbiro prepustil hčerki. Ure so minevale in otroka sta postala lačna. Naročili so hrano, a smo jo morali prevzeti sami. "Ti pojdi," je rekla žena. Zopet sem globoko požrl grde misli in se odpeljal po kosilo. Ko smo pojedli, mi je žena rekla, naj ji pomagam pospraviti. Zdaj pa mi je dokončno prekipelo. Poleg vse njene lenobe sem vsaj danes pričakoval, da me bo pustila pri miru. Hotel sem ji že zabrusiti v obraz, da je slaba žena in še slabša mati, a sem le zarenčal in z ihto zaloputnil vrata za sabo. Ves besen sem se usedel v avto in odpeljal neznano kam. Sicer nisem smel ven iz svoje občine, a mi to v tistem trenutku ni pomenilo prav nič. Vozil sem se in vozil, toliko časa, da sem se izgubil. Peljal sem po gozdni poti, brez, da bi vedel, kje sem. Pogledal sem na armaturo in ugotovil, da imam bencina le še za na pot domov. Ustavil sem ob cesti in stopil iz avta. Besen sem blodil po gozdu, ki ga nisem poznal z namenom, ki mi je bil neznan. Glavo sem imel polno čustev in spominov; najmočnejši spomin, ki se mi je narisal v glavi, sta bila moja otroka. Dva človeka, ki bosta nekoč predstavljala vse, kar je ostalo od mene. In sploh nisem vedel, ali me imata rada. Moja žena, ženska, ki sem jo ljubil in si z njo ustvaril življenje in se je v nekaj letih spremenila v nemočno žrtev s tisoč izgovori. In moja mama, človek, ki me je ustvaril, ki me je vedno podpiral in mi stal ob strani, ki je izginil iz mojega življenja. Stal sem sam sredi gozda. Sam v zunanjosti, osamljen v notranjosti. Še vedno v črnini sem se usedel na vlažno listje in naslonil glavo na kolena. Takoj, ko sem to storil, me je zmanjkalo. Znašel sem se v svetu, kjer je obstajala le črnina. Občutil sem mir in spokojnost, časa tukaj ni bilo. Nato pa sem začutil, da nisem sam. Pred seboj sem zagledal svetlo postavo, ki se mi je hitro približevala. Še preden je prišla čisto do mene, mi je telpatsko zaupala, da je moj angel varuh in da je tu zato, da mi pomaga. Iz mene so začele vreti besede. Povedal sem mu vse, kar me je težilo, vse o otroštvu in svoji materi, bratu, ženi in otrocih. Kako ujeto sem se počutil, kako bi rad vse spremenil in začel znova. Povedal sem mu, da čutim, da sem zapravil svoje življenje in da živim brez smisla. Angel mi je povedal, da nobeno življenje ni zapravljeno in da živimo zato, da se učimo in rastemo in da slabe izkušnje pravzaprav niso slabe. Pokažejo nam, kako in kje bi se lahko spremenili in izboljšali. Angel me je prijel za roko in tema se je spremenila v svetlobo. Znašla sva se pred ogromnim drevesom. Vprašal me je, kaj vidim. "Drevo," sem mu odgovoril. "Poglej globje." mi je rekel. "Vidim lubje in korenine in veje in listje." sem poskusil. "Poglej drugače," je rekel angel. Nič pametnega mi ni padlo na pamet. "Poglej," mi je rekel. "Korenine drevesa srkajo majhne delčke zemlje in vode. Drevo jih uporabi, da z njimi nahrani sebe in liste. Listi iz tvojega zraka naredijo svoj zrak." Naenkrat je slika drevesa zbledela in zagledal sem njegovo energijo. Videl sem, kako se energija iz zemlje širi v drevo in kako drugačna energija sije iz drevesa. "Poglejva še nekaj," mi je rekel angel. "Kam gre energija iz drevesa?". Zagledal sem množico živali, ki so dihale drevesni zrak in obilico dreves, ki so dihale zrak živali. Angel mi je nato pokazal še drugačno sliko. Kako mravlja spleza na drevo in poje list. Nato, kako ptič poje mravljo. Kako kača poje ptička, kako lisica poje kačo, kako medved poje lisico in kako medved pogine, strohni in postane hrana za drevo. "Vse na tem svetu je cikel," mi je rekel angel. "Ali drevo živi zase? Ne. Drevo živi za medveda, lisico, mravljo, kačo. Ali mravlja živi zase? Ne, živi za ptička. In ptiček ne živi zase, temveč živi za kačo. Vsa bitja se zavedajo, da je njihovo življenje brez drugih bitij brez pomena. Brez zagona, brez cikla. Ali jaz obstajam zase? Ne, obstajam zate in sem del tebe. In tudi ti ne obstajaš samo zase..."Vrnila sva se na kraj, kjer sva se srečala. "Tvoji otroci te inajo radi in te spoštujejo. Ljubi jih z vsem srcem, kajti to ti bo tisočkrat povrnjeno. Tvoja žena te ljubi, vendar potrebuje tvojo pomoč. Znašla se je na temnem kraju in ne zna najti izhoda. Tvoj brat te ima še vedno rad, vendar ne ve, kako naj se ti približa. In vedi, da te ima tvoja mati nezmerno rada in da bo vedno v tvojem srcu. Zapustila je fizično telo, saj se je njena izkušja v tem življenju izpolnila. Zdaj je srečnejša kot kdajkoli prej, in želi si, da bi bila srečna tudi vidva, njena sinova. Ne boj se, dragi, nikoli te ne bom zapustil in kadarkoli me boš potreboval, me pokliči." V naslednjem trenutku sem se zbudil na kraju, kjer sem zaspal. Popolnoma prerojen in s popolnoma prazno glavo. Čeprav gozda nisem poznal, sem se vrnil naravnost k avtu in se odpeljal domov. Ko sem prispel, je bila že noč, zato sem potiho stopil v stanovanje in še bolj potiho zlezel iz obleke in v posteljo. Naslednje jutro se je zdelo, kot da se je svet spremenil. Tisti dan smo preživeli, kot še nikoli doslej. Zjutraj smo skupaj pojedli zajtrk, pospravili posodo in se odpravili na sprehod. Še nikoli nismo odšli na sprehod. Ko smo se vrnili, smo skupaj skuhali kosilo in po obedu gledali tv. Tokrat se je zdelo, kot da smo to počeli prvič. Tistega dne sem izvedel, da je moj sin o meni napisal seminarsko nalogo in da je hčerka o meni in mami napisala pesem. Nikoli si nisem predstavljal, kako velik del njunega sveta predstavljava z ženo. Zvečer sva skupaj s partnerko, tako kot vsak večer, legla vsak na svojo stran postelje. Angel mi je zašepetal, naj ji povem, da jo ljubim. Ko sem ji povedal, me je začudeno pogledala, in komaj izdavila, da tudi ona ljubi mene. Vprašal sem jo, ali je kaj narobe, ali jo kaj muči. Ko je hotela povedati, so se ji v očeh nabrale solze in stekla je v kopalnico. Angel mi je prišepnil, naj ji sledim. Narahlo sem potrkal na vrata, izza katerih je prihajal zvok zadržanega joka. Počasi sem odprl in jo zagledal, skrčeno na školjki z obrazom v dlaneh. Pokleknil sem k njej in začutil mojega angela, kako ji vliva pogum. Ko me je zagledala, je začela govoriti, kako neuporabno in grdo se počuti, da je nemočna in da bi rada postorila več, a ji neka sila tega ne dovoljuje. Povedala mi je tudi, da bi se rada vrnila v službo, a nima moči, da bi jo začela iskati. V njenih očeh sem videl obup, žalost in sramoto. Objel sem jo, močno in iskreno kot že dolgo ne. Zagotovil sem ji, da ji bom stal ob strani, ne glede na njeno odločitev. Po teh besedah se mi je opravičila in zjokala na rami. Zaspala sva objeta. Naslednje jutro mi je angel prišepnil, naj pokličem brata. Po kratkem klicu sva se dogovorila, da pride na kavo. Kratka kava se je raztegnila do večera in nadoknadila zamujena leta. Spoznala sva, da sva dobra prijatelja in da imava veliko skupnega. Na neki točki pogovora je omenil, da podjetje, v katerem dela, potrebuje telefonista. Moja žena je zbrala pogum in vprašala, če se lahko prijavi. Čez dober teden je imela službo telefonistke in delala je od doma. Od mojega srečanja z angelom je minil slab mesec dni in moje življenje se je spremenilo. Moj odnos z otrokoma je tisočkrat boljši kot prej, z ženo se počutiva, kakor da sva mladoporočenca in z bratom imava sijajen odnos. Tudi sam sem se spremenil. Vsak dan se vsaj nekajkrat pogovorim s svojim angelom varuhom in ga prosim za nasvet ali pa se mu zahvalim za njegovo prisotnost. Karantena in kriza bosta verjetno trajali še nekaj časa. Moj angel pa pravi, da se katastrofe tega sveta dogajajo le v človeških glavah.

TINY za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021



110 views0 comments

Recent Posts

See All