• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

ANGEL VARUH! zgodba št. 29

Stara sem že. Saj ne da se tako tudi počutim, ampak prva številka v dvomestnem znaku na

rojstnodnevnih tortah se vztrajno viša. Posledično so tudi moji gibi počasnejši, bolj okorni,

ne pa tudi bolj previdni. No, povem po pravici-nerodna sem postala.

Z možem poletja preživljava v zelo stari hiši, sto let starejši od mene. Podedovana je.

Neštetokrat popravljana, predelana, pozidana, pač kolikor je bilo v preteklosti kaj denarja pri

roki ali pa kredita na grbi. Povedati moram, da je hiška povsem na samem, sredi gozda, nekaj kilometrov oddaljena od prvih sosedov. Prava kmečka hiška je, z majhnimi okenci in

vzidanimi železnimi rešetkami-»gavtrami« zaradi varnosti. Tudi spalna prostora sta majna,

toliko da sta v vsakem le po dve ležišči in omarica. Potem je v hiški še kmečka izba- bivalni

prostor s kmečko pečjo in kotom. Bohkov kot mu rečejo po vaseh in izgleda kot slika Jožefa

Jerovška z na steklo risanimi podobami svetnikov in lesenim razpelom z Jezusom, starim kot

prvotna hiša, že dodobra osmojenim v požaru tako, da so z lesa pobegnili vsi črvi in o

njihovem domovanju v lesenem križu pričajo le luknjice, ki so jih morali na hitro zapustiti.

Otroci in vnuki so se tega kota bali in sva z možem morala pred njihovimi obiski oziroma v

času njihovega bivanja podobice umakniti s sten, razpelo pa prekriti s prtom.

Meni pa je ta Bohkov kot ljub in rada sedim za mizo in gledam artefakte, ki jih počasi

najedata vlaga in zob časa. Nisem verna in svetopisemske zgodbe so mi vedno pomenile le

pravljice, še bolj neverjetne kot so zgodbe o grških bogovih in junakih. Tisti križ tam v kotu

sobe pa me vedno opominja na našo minljivost, pa tudi na čudne dogodke, ki so se na mojo

srečo dobro končali .Pogosto se sprašujem ali temu botruje sreča in sem pač rojena pod

srečno zvezdo, ali pa imam vendarle nekega angela varuha, ki bdi nad menoj. Če je človek

tako dolgo na svetu, je pričakovano, da se mu zgodijo manjše ali večje nesreče. Tako pač je v življenju. Ampak meni so se nesreče ali neprijetni dogodki zgodili vselej kot svarilo, kot

opozorilo na možnost veliko slabšega konca. Kot da bi nekaj ali nekdo tam zgoraj, ne nujno v človeški podobi in sploh ne nujno v kakršni koli podobi, nekaj pač, pazilo name in mi vsake

toliko časa hotelo pokazati le delček vsega, kar bi se lahko zgodilo in mi s tem skrajno

potrpežljivo skušalo vbiti v to mojo vihravo glavo ,da je že skrajni čas, da kdaj pomislim tudi

na previdnost.

Domačini pravijo, da so včasih zidali hiše na zemlji, kjer dostikrat trave prej še pokosili niso,

zato s tal vleče vlago tudi najina hiška. Vsako poletje moram zato vzmetnice in posteljnino

pregreti na soncu, sobe pa dobro prezračiti. Navadno to počnem kadar se mož športno

udejstvuje in vem, da ga ves dan ne bo nazaj. V miru božjem lahko človek veliko več postori. Nekaj let nazaj sem prav udarniško še lahko prijela vzmetnico in jo kot za šalo odnesla iz

sobe na travnik, zdaj pa je to že logistični podvig, pa tudi hrbet mi ni ravno hvaležen. In ko

enako vajo ponovim štirikrat, pač kolikor je postelj v hiši, se resno vprašam koliko let bom to

še lahko počela.

Lep sončen dan se je napovedoval. Moj mož se je že zgodaj odpeljal nekam na Štajersko,

meni pa je do devete ure dopoldan uspelo zvleči vse vzmetnice in posteljnino na travnik pred

hišo in odpreti vsa okna, da se hiška dobro prezrači. V lavor sem natočila vodo in čistilo in se

z njim v rokah odpravila v prvo sobo, kjer je po mojem praznjenju ostalo le še ogrodje obeh

postelj in manjša omarica. Očitno je zunaj zapihal veter, kajti nenadni prepih je za menoj

zaloputnil sobna vrata in ko sem se še vedno z lavorjem v rokah obrnila proti vratom, sem na

svojo grozo opazila, da na notranji strani vrat ni kljuke.

Pa kaj je zdaj to? Kje je kljuka? Kako ,da prej nisem opazila, da je ni?

Stala sem kot okamenela sredi sobe in gledala proti »gavtram« na oknih. Počasi mi je

prihajalo v zavest notorno jasno dejstvo, da sem zaprta v majhni čumnati, ki glede na

opremljenost bolj spominja na samico, kot na zaporniško celico. Telefona seveda nisem

imela pri sebi, pa kaj bi to, tudi pitne vode ne.

Razmisli, ženska! ,Daj vklopi svoje stare zakrnele možgane! Kaj lahko storiš?

Sedla sem na ogrodje postelje in čakala na čudež. Prav nobene možnosti ni bilo, da bi kdo,

četudi nenapovedano, prišel na obisk, naključni sprehajalci in kolesarji pa tudi že dolgo niso

šli tod mimo. Od hiše do gozdne poti je bilo kar nekaj deset metrov zračne linije, vmes pa

dovolj grmičevja in drevja, ki je zastiralo pogled.

Morda pa bo pripeljal kakšen avto sem pomislila in takoj zavrgla takšno upanje, saj me voznik zaradi zvoka motorja še slišal ne bi.

Menda vendar ne bom zaprta v tej luknji do večera.

Zunaj je sijalo sonce, v sobici pa je bilo zaradi majhnih okenc in debelih sten hladno, pa

nisem imela prav nobenega toplejšega pokrivala.

Kljub temu, da mi je zdrava kmečka pamet kazala precej črno sliko mojega neprostovoljnega

bivanja v samici, sem bila v sebi nekako prepričana, da je nemogoče, da bom ves dan

preživela v tem zaporu.

Minute pa so tekle počasi in zdelo se mi je, da se kazalca na uri sploh ne premikata. Pred

oknom je ležal moj pes, ki je očitno mislil, da me mora varovati in ni kazal nobene volje, da bi

se premaknil od tam.

Dve debeli uri sta minili. V tem času sem v mislih preigravala najrazličnejše scenarije kaj vse

hujšega bi se lahko zgodilo. Lahko bi na primer pristavila na štedilnik juho, preden sem se

lotila čiščenja. To naredim večkrat. V tem času, ko čepim tukaj, bi tudi voda že lepo povrela

in bi se lonec začel smoditi. Lahko bi imela v varstvu katerega od najmlajših vnukov. Kar

zazeblo me je, pa ne od mraza. Lahko bi…..eh, kaj vse bi se lahko pripetilo.

Med temi slikami, ki sem si jih risala v glavi, sem zaslišala neko govorjenje, ki je prihajalo s

ceste. Skočila sem k oknu in se začela dreti na vse grlo. «Hej ,ustavite se! Zaprla sem se,

pridite mi odpreti!.«

Nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa je moški glas zavpil nazaj: «Pridem, če nimate psa.«

Kaj naj rečem? Naj se zlažem? Odločila sem se povedati po pravici .«Imam, ampak ni hud.«

»Tako vsi pravijo, «je zaklical glas s ceste.


No, lepa reč. Edino upanje na rešitev mi bo splavalo po vodi zaradi psa, ki še na poštarja ne

zalaja in prav prijazno daje tačko vsakomur, ki pride k hiši.

»Ne, res je! Verjemite,« sem hitela prepričevati tujca. «.Prosim, pomagajte mi.«

Istočasno, ko sem se drla proti cesti, me je spreletelo, da delujem kot zmešana baba, ki so jo

z razlogom zaprli. Na neznančevem mestu sama najbrž ne bi rinila na tuj svet in se vpletala v tuje zadeve.

Ampak moj rešitelj je bil drugačnega kova. Videla sem ga, kako se skupaj z neko žensko

spušča po strmini proti hiši in nekaj minut kasneje sem že vsa srečna ponujala tujcema doma narejen bezgov sok.

»Veste«, je rekel moški, »pred letom dni sva se z ženo priselila v ta kraj in še nikoli doslej

nisva šla po tej poti.

Ko smo se poslovili, sem sedla pred Bohkov kot in gledala tisto od črvov preluknjano

razpelo.« Vem, sem rekla podobi na križu,« nisi ti tisti, ki me rešuje in ki me z nezgodami kot

je tale, opozarja na previdnost. Nekdo ali nekaj pa je nekje. Nek moj nevidni angel varuh.«


бабушкa/Babushka za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021




26 views0 comments

Recent Posts

See All