• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

ANGELI VČASIH PRIDEJO ŽE PREJ - zgodba št. 97

Updated: Feb 28

Ne šele takrat, ko zvoni v cerkvenem zvoniku, ko se za župnikom zbere skromna skupinica ljudi in se jim zdi, da se dogaja nekaj velikega in se zdaj odpira nebo za tisto dušo. Njim, tem drobnim žalujočim, se odpira duša za nebo. Za tisto telo, ki ga zdaj vozijo na visokem črnem vozu in vse spreletava srh ob pogledu nanj, za tisto telo pa je bilo nebo že dolgo odprto.

Vsaj pri moji babici je bilo tako. Ko je naenkrat obležala z zlomljenim kolkom, se nam je vsem tako zasmilila. V veliki starinski postelji iz rezljanega lesa, v kateri je spala, odkar jo pomnim, se je njeno malo telesce kar izgubilo. Noge so ji segale nekje do sredine, siva glava se je skrila v veliki blazini. Odejo si je vlekla s tankimi ročicami proti obrazu, ko pa smo jo spraševali, če jo zebe in če naj zapremo okno, je govorila, da sploh ne, da mraza ona pa ne čuti. Rada je imela vonj po pomladi, rada telefonske pogovore, ki so trajali ure in ure, rada nakladanje, ki je brnelo iz televizije in ki ga je razumela samo napol.

Še bolj pa smo jo imeli radi mi. Bilo je nekaj mističnega v tisti njeni sobi, ki so jo naseljevale sanje in misli starke. Nekaj duhovnega je velo od starih omar, v katerih je že leta ležala ista skromna zbirka razvlečenih majic in kril do kolen, niti enih hlač ni bilo, ker jih ni še nikoli oblekla, samo še par jop in dokolenk.

Bilo je nekaj večnega v tisti strešni sobi, kot bi se otroštvo in starost prijela za roke. Njena nebogljenost, s katero pridejo na svet otroci in s katero umirajo starci, je bila tako lepa. Kot tista roža z belimi cvetovi na oknu. Samo da je bila roža napram babici prav nesramno izumetničena in klišejska.

Saj nisi mogel mimo njene sobe. Kot bi te angeli zgrabili za rokav in povlekli noter. Vse tam naokrog so stali, pazili so nanjo in mi smo le izpolnjevali njihove namige. Ji nosili kavo, sladke jogurte, raztapljali v vodi tablete.

Nihče ni vedel, kako dolgo bo še z nami in kaj bo potem. Njeni otroci so po malem mleli načrte o dediščini, pa le zato, ker si niso znali pojasniti, kaj bo s praznino, ki bo ostala po njej. Kam bo odšla vsa njena mehkoba, lahkotnost, se bo vrnila med ptice, v veter in kam se bomo potlej vračali mi? Prihajali so k njej, njeni otroci in vnuki in njihovi možje in žene, in si v kuhinji šepetali, da ji bodo pomagali, ker je z njo zelo resno in ona nič ne razume. In premalo je in premalo pije, prevečkrat pokrči kolena in ne hodi dovolj. In vse to so bile sladke skrbi, ki so jih osrečevale. Bili so na preži, ker nihče ni vedel, kako dolgo bo še ostala. In to jih je delalo žive.

Tisti dan, ko pa bo morala oditi, kako bo takrat v njeni sobi? Bodo angeli še stali po kotih? Kaj bo s stoletno nizko posteljo, s temačno omaro, kaj bo s klišejsko rožo pri oknu? Kaj bo s sliko na steni? Z veliko podobo Marije, ki spremlja ožarjeno dete in v katero so se zagledali mali otroci in niso nehali spraševati, njihovi ateistični starši pa so se trudili preusmeriti njihovo pozornost na kaj drugega. Potem so otroci strmeli na drugo stran sobe in vrtali z vprašanji o križu in Jezusu na njem in zakaj vendar visi tako boleče na babičini steni, prav nad posteljo. In ateistični starši so rekli, da to lahko samo babica razloži, pa še to kdaj drugič, ker je dolga zgodba in jo je težko razumeti. Zdaj pa je treba spat. Tudi babica mora spat. Križ pa še kar visi nad njeno rezljano posteljo.

Nekdo bo podedoval to kamrico in vse uničil. Angeli bodo morali dol z novega bleščečega parketa in ven iz praktičnih omaric. Blagoslovljen čas nebogljenosti bo minil. »Življenje mine kakor sanje.« To je napis na nagrobniku. Včasih hodim tja in ga motrim. Mine, mine, pa vendar nič ne moremo.


U. V. G. za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021




29 views0 comments

Recent Posts

See All