• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

ANGELSKO PISMO zgodba št. 105

Besede, besede, besede...

Kdo bi vedel, koliko jih izgovorimo v tri dni, pogosto dragocenih ne izrečemo. In tam globoko v drobovju kradejo spanec, se tihotapijo v sanje, v mrke poglede. Se vrtinčijo in potem je že prepozno. Papir pa vdano čaka, da ujame tanke črte.

Druženje s tabo ni bilo dolgočasno. Tudi po letih, ko sva imela malo stikov, sva se hitro ujela na podobni frekvenci. Večkrat je bilo naporno broditi po globinah in se zaletavala v čeri preteklosti (nepričakovana izguba mame v najstniških letih in vse, kar je to potegnilo za sabo), se vrtela v krogu nerazumevanja, glodala kosti, ki jih nisva znala obrati. Včasih sva brodolomca dolgo ždela na samotnem otoku in iskala zeli za rane. Občutljivost in sposobnost videti izza, je bila tudi breme. Nisi bil razumljen, pogosto v osami in razdvojen, nisi našel mostu do drugih. Prikradla so se prevelika pričakovanja. Do sebe in drugih.

Hvaležna sem, da si mi pomagal, sicer nevede, pogledati izza utečenega, da sem odvrgla plašnice. Koraki po široki cesti so bolj varni, a nimajo vonjev kot samotne poti in zaraščena brezpotja, nimajo divjih glasov noči, nimajo okusa po sparjenih gozdnih sadežih, ne jemljejo diha ob nepričakovanih razgledih. Ko postajaš, kar si prej nisi upal in kar nisi, te več ne boli. Opazil si spremembo pri meni in mi bil v podporo.


Potovanje zadnjih mesecev je bila dragocena izkušnja. Drugačno kot sem si predstavljala. Pot v neznano, polna nihanj in dilem, tipanja v temi. Naivno sem se videla kot dobra vila, ti pa si mi postavljal ogledalo. Če sem se upala pogledati, sem videla slona med porcelanom in manj dišeče podobe sebe. Kako težko je stopati iz svojih pričakovanj, želja, dobrih namer, olupiti se do te mere. da drugemu ne jemlješ še tisto malo zraka, kolikor mu je preostalo, dragocenih ostankov svetlobe


Pustiti vprašanja in razlage. V fizični nemoči začutiš psihično moč in dostojanstvo. Skušala sem ti biti ob strani, ko si se odločil za težjo pot, za bolečino. Razblinila se je iluzija, da si svoboden, ker imaš vsak dan na razpolago odločanje o nepomembnih stvareh. V tem pesku ti med prsti spolzi bistveno, izgubiš sebe, možnost iti po svoji poti.

Naužila sva se tišine. Včasih je bila gosta in topla, kdaj je celila, kdaj pa odpirala rane, včasih je izsušila grlo, včasih sva bila porezana.


Vsako slovo ima svoj smisel. Tudi počasno umiranje. Dana je možnost potapljanja v vmesno, v tisto, kar misliš, da ne obstaja. Ko si upaš postrgati meso s kosti, da se vse, kar si, izgine in zgosti v nevidno, a je tako močno, da jemlje dih. V sebi prebudiš onkraj. Postane ti jasno, da nedoumljivo mora tako ostati.


Ko sem se poslovila, je bil tvoj obraz spokojen in neizmerno lep. V hladu rok sem čutila toplino.

Sedaj vem, da ni bilo potrebno, da vse izrečem. Ti si čutil tudi tisto, kar še nisem bila sposobna ubesediti.


NADA PEČAVER za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021



35 views0 comments

Recent Posts

See All