• ALEŠ

ENERGIJE IN DUŠE

Updated: Jan 18

Komunikacija z umrlimi oziroma sam raje uporabljam izraz dušami poteka na način nekakšne telepatske komunikacije. Včasih se to dogaja v sanjah včasih v budnem stanju oziroma pri čisti pri zavesti. Pred očmi odvije trenutek neke osebe, ki jo poznam ali pa ne.

Čutenje duš ali pa energij ljudi je močno in naporno. Včasih samo čutim neko močno energijo neke osebe, ki gre lahko samo mimo mene, včasih vidim določeno zgodbo, ali pa samo določen trenutek v življenju osebe, ki mi jo pokažejo duše. Čutim tudi negativno energijo, ki je nekako "nalepljena" na človeka. Mogoče se niti ne zaveda, da jo ima, živi normalno življenje, velikokrat gre kaj narobe vendar ne razume zakaj.

Nekateri pravijo temu pojavu slaba energija, jaz bom to energijo poimenoval zlobni duh, ki se prilepi na človeka in se hrani s človeško energijo, napaja s trpljenjem človeka, negativnimi mislimi, negativnimi dogodki ali situacijami. Še bolj se napaja, če trpijo tudi ostali družinski člani, še bolj ga obseda in izčrpava. Bolj kot gredo stvari narobe, večji je, bolj močan in bolj zloben. Je pa tudi zelo potrpežljiv in čaka. Čaka v zasedi, lahko tudi leta, da si človeka podredi. Vendar moramo vedeti, da je takšno zlo, zlo manjšega obsega in manjše narave. To ni situacija v takšnem smislu, da je oseba obsedena. Takšne "prilepljene" zlobe se da dokaj hitro rešiti z nekaj tehnikami in triki, katere bom predstavil v neki drugi temi.

Opisal bom nekaj primerov, katere sem zabeležil, večine si niti ne zapisujem ali pa še nisem dobil dovoljenja za objavo.

Stojim v trgovini v vrsti, začutim energijo nekoga pred sabo, v naslednjem trenutku se mi prikažejo dogodki ali konkretne situacije. Spet drugič čutim to energijo tako močno, da komaj stojim.

S prijateljem se dogovorim se za malico. Vstopim v lokal in poiščem prostor za sedenje. Zadnje čase prostor po priporočilu osebe, ki se ji dogajajo podobne stvari najraje poiščem mizo v kotu, tako da je za mano samo stena. Se vsedem in naenkrat začuitm pritisk, stiskanje v ledvicah, želodcu in v glavi. Težko diham, čutim neko napetost. Hvala bogu, da sedim v kotu si rečem. Veliko ljudi je na kupu preveč energije, ne počutim se dobro. Čakam, da pride prijatelj, da se začneva o čem pogovarjat mogoce bo minilo. Nasproti mene sedi moški, me zagleda in nepremično strmi vame nekaj sekund, meni se zdi cela večnost. Čutim prisotnost še nekoga, duše, vendar mi nič ne pokaže samo pritiska name. Začne me boleti nad kolki, ne vem kaj naj bi tam bilo, kaj mi hoče pokazati ali povedati. Počasi se pomirim. Vsi bi radi nekaj povedali. Dušam rečem, da trenutno nimam časa, da bi rad jedel in se v miru kaj pogovoril. Počasi vse popusti se začnem sproščati samo glava še malo migeta. Ne gledam več okrog sebe posvetim se meniju.

V večjem trgovskem centru pred mano stoji gospod z litrom viskija v roki. V roku 1 minute stanja za njim se mi je pred očmi odvila njegova zgodba. Videl sem kako mu je umrla žena, kako jo drži za roko v postelji. Rad bi ji pomagal pa ne more, ve da bo umrla, samo vprašanje časa. Žena umre v mukah, on je zraven v podporo. Nimata otrok, ostal je sam, brez življenjske sopotnice. Prepusti se pijači, ne more jo pozabiti, dneve in večere sedi v svojem stanovanju, kjer pije da pozabi. Pa ne pozabi in tako se dan se ponovi. V takih trenutki ne vem kaj naj naredim, naj pristopim, naj mu kaj rečem, tudi na drugi strani vidim žalost, žalost neke ženske, predvidevam žene, ki me poskuša prepričati naj ga ogovorim, mu povem kaj vidim in da ga tudi ona vidi in je ob njem. Povedati bi mu moral, da je z njo vse vredu. Nisem še dosegel tega nivoja, da bi ogovarjal neznance, delam pa na tem, da bom mogoče nekega dne lahko komu pomagal. Dušam počasi že znam povedati, da pač nimam časa in da je to samo moj čas, ki ga preživim tako ali drugače. Nekateri to razumejo hitreje drugi pač ne. Mi je pa vedno žal za tiste, ki še tavajo in ne najdejo svojega miru.

Dokler se nisem naučil kako se zaščititi mi je bilo najtežje hoditi v trgovske centre, ker je na kupu preveč energije in tavajočih duš. Težko je opisati te občutke, vendar je nekako tako kot bi vedeli, da jih čutiš in bi vsak rad nekaj povedal. Ponavadi sem stal v vrsti naenkrat mi je postalo slabo in me tiščalo po prsnem košu. Pogledam nazaj, vidim gospo v vrsti, zelo stara komaj živi in me gleda. Grem malo naprej, počasi se oddaljujem in počutje gre zopet na bolje. Preveč negativne energije se sprošča očitno tudi v času pred prazniki, ljudje so sicer nekako srečni, ampak je v zraku preveč živčnosti in skrbi. Nazadnje se pred božičem z ženo odpraviva v nakupovanje daril. Seveda je bila gužva neverjetna pa tudi skupek energij. Nekoga, ki gre mimo mene čutim, da je živčen, drugega čutim da je nesrečen, tretjega čutim kot bi se spraševal ali je izbral prav, spet naslednjega, kaj naj vzame ker ima premalo denarja. Najraje grem v takih primerih ven, da se umirim, ker je preveč.

V službi me pokličejo na nujen sestanek. Dobimo se za predajo poslov. Z vsemi se rokujem. Rokujem se s prvo in drugo osebo, pridem do našega skrbnika pogodbe, mu dam roko in v trenutku, ko me je prijel za roko ogromen, močen val temne in črne energije vame in nazaj vanj. To se je zgodilo v sekundi, meni se je pa vleklo in vedel sem, da je z njim nekaj narobe. Po tem dogodku sem moral domov, da si malo odpočijem, ker sem bil čisto izčrpan in nisem mogel nadaljevati z delom. Kasneje sem zvedel, da ima zelo agresivnega raka in napovedi niso najboljše. Zadnje čase grem najraje na pokopališče, da se umirim. Tam je vse tako mirno in brez nekega drvenja, hitenja ali čudnih energij. Na pokopališče pridem brez pričakovanj, včasih kaj začutim včasih spet nič. Nazadnje mi je ostalo v spominu, da sem vstopil in takoj začutil veselje, energijo veselja in sreče, kot da sem dobrodošel med njimi, med dušami, kot da si delijo misli med sabo. Ta je tisti ki nas čuti, so veseli, v mislih jih pozdravim nazaj. Nekako se napolnim z pozitivno energijo ali pa me napolni ta mir. Potem razmišljam o tem kako me nekateri živi ljudje s svojo negativno energijo izčrpavajo, duše imajo pa toliko pozitivne energije, da jo še delijo z mano. Čuden se zdim sam sebi ampak se na pokopališču počutim res dobro in pomirjeno. Nobene negativne energije sama sreča okrog in žgečkanje. Žgečkanje po rokah, nogah po hrbtu v glavi in pozitivna energija.Čudno? Ne vem, mogoče. Najbrž že, odvisno koga vprašam. Seveda pa ni vedno tako. Včasih tudi nič ne čutim. Najmočnejše energije so pa, ko grem mimo grobov nedavno preminulih. Nekako me kar vleče tja, ponavadi pa bi radi nekaj povedali. Zadnjič sva bila z ženo na pokopališču v Zagradcu. Vleklo me je k nekemu grobu, kjer je nekdo umrl kakšno leto nazaj. Pridem do groba in me stisne v srcu. Dobro si rečem, najbrž je umrla zaradi neke srčne težave. Potem želi duša naj pozdravim njene domače. Duše očitno ne vedo, da ne poznam vseh ljudi, ampak mislim, da vedo, da jih čutim in bi rade predale sporočilo.

#energije #duše #upanje

16 views0 comments

Recent Posts

See All