• ALEŠ

KAM IN KAKO NAPREJ

Moje pisanje se zopet nanaša na pogovore med prijatelji in znanci, ker sem mnenja, da, če te nekaj ljudi vpraša enako, vprašanje lahko vzameš to že kot nek vzorec splošnega mnenja. 

"Sedaj, ko si "medij", torej nekakšen posrednik med dušami in živimi, predajaš sporočila,... sedaj boš pa obogatel, ne boš rabil več hoditi v službo, ker mediji računajo po 150 EUR + na uro"... itd.

NE. Zakaj NE? Prvič, ker mislim, da če imaš nek takšen dar ga po mojem osebnem mnenju ne smeš uporabljati za zaračunavanje, svoje preživetje ali nabijanje ega, ampak ti je ta dar podarjen, da pomagaš ljudem, jih osveščaš o duhovnem svetu, jim pomagaš, da se otresejo strahu... Seveda pa je to mnenje moje osebno in to mislim ker službo, torej nek redni dohodek imam. Mogoče, bi seveda v drugačni situaciji razmišljal drugače... ne vem. Sam dobim vse informacije z duhovnega sveta brezplačno. Duša ali angel, ki mi nekaj sporoči mi za to nič ne računa. Torej zakaj bi potem jaz to računal? Prenesem sporočilo, da se sam bolje počutim in ker predvidevam, da bo to sporočilo nekomu pomagalo, koristilo, ga opozorilo, olajšalo,... torej zagovarjam brezplačno dajanje sebe in svojih sposobnosti ljudem. Je pa včasih težko in te lahko izčrpa, pa vendar potem sledi tudi nagrada v smislu zahvale. Za ta dar, ki ga imam nisem nič plačal, nisem hodil v šolo ali pa na nek vikend tečaj. Ničesar nisem sam naredil, da bi se tega naučil ali da bi me kdo to naučil. Ta dar sem pač dobil po naravni poti, torej denar je predmet in če nekaj dobim po naravni poti tega ne morem ovrednotiti. Večkrat se sprašujem zakaj ravno jaz, kje je Bog ravno mene izbral? Ne vem zakaj, nimam še odgovora, vendar mislim da se vsaka stvar zgodi z nekim namenom. Zato zaenkrat zagovarjam brezplačno uporabo svojega daru. Se pa popolnoma strinjam s tem, da morda nekoč, ko se ukvarjaš samo s tem, torej ne hodiš v službo, nimaš nekih dohodkov, nekako ovrednotiš svoj čas. Trenutno še nimam idej kako bi to storil, ker se trenutno bolj počutim nekako odgovornega pomagati ljudem. V kolikor nekomu nekaj računaš opravljaš storitev, stranka pričakuje za plačano storitev rezultat. Kaj se pa zgodi, če rezultata tisti trenutek ne moreš ponuditi, nisi povezan, imaš slab dan, imaš mogoče sam kakšen problem in nisi pri stvari...?

Strinjam se z mislijo, da če za nekoga daješ energijo od sebe jo moraš na nek način tudi prejeti, če ne se samo izčrpavaš, vendar je to dar na višjem duhovnem nivoju. Nekako drugače bom ovrednotil svoj čas, ki ga bom nekomu namenil. Še vedno pa se nimam za nekega zelo poduhovljenega človeka, vendar to ne pomeni, da v duhovni svet ne verjamem. Še vedno moram v službo, še vedno moram skrbeti za družino, še vedno koga kam pošljem, ko mi kakšen bedak prekriža pot z avtomobilom in se skoraj zaletiva, še vedno mi gre kdo na živce, še vedno sem samo človek. Vendar človek, ki prejema informacije z drugega sveta in je poklican zato, da jih predaja naprej.

Z ¨brezplačnim˝ medijstvom potem tudi sam nimam obvez. Nikomur nisem dolžan. Nisem dolžan se v sredo ob 9 uri povezati z neko dušo. Sam sledim tudi nekemu svojemu prepričanju, da ne kličem duš, da mi predajo neko sporočilo v kolikor to res ni nujno, nujno, nujno potrebno. Menim, da bo tista duša, ki želi kaj sporočiti svojemu bližnjemu ali svetu že sama našla pot do mene in potem mene do tistega, katerega se sporočilo tiče. V kolikor bi se vsi zanašali na neka sporočila se lahko zgodi, da bodo ljudje za vsako stvar v svojem življenju spraševali neke medije kako naj ravnajo, torej se na eni strani zgubi svobodna volja človeških odločitev in napak, po drugi strani pa "bogatenje" medijev z brezplačnimi informacijami.


Kakšna dva meseca nazaj sem pa le vprašal angele naj mi povedo kakšen je še moj namen in dobil sem kar konkretno sporočilo in sicer: Pomoč ljudem pri soočenju z nadnaravnimi izkušnjami. Nekaj časa sem razmišljal kaj naj bi to bilo in kakšen naj bi bil kratek opis tega. Na misel mi je prišla beseda "Paraterapevt". Malo sem googlal ali to obstaja, pa še nisem ugotovil nič pametnega. Bo že sproti prišlo. Pomoč ljudem, staršem in otrokom pri soočenju z nadnaravnimi izkušnjami kot so videnje duhov, glasovi, kolega pravi, da kitajci temu rečejo nespečnost zaradi temnih sil ob vznožju postelje, pogovarjanje otroka z umrlimi, videnja, nočne more, ... Velika večina staršev otroku ne verjame, da nekaj vidi, sliši ali čuti. Eden izmed razlogov je ta, da starši v to ne verjamejo. Enostavno ne verjamejo, da obstaja poleg materialnega tudi duhovni svet, ker so jim to vcepili v glavo, ker so to potlačili v podzavest ali pa iz principa ne verjamejo v duhovni svet, ker ga znanstveniki ne znajo razložiti.  Pred kratkim sem spoznal nekoga, ki sliši glasove in se s temi glasovi sooča na dnevni bazi. Rekel je, da je prej leti na neki skupini spoznal dve petnajstletnici, obe sta slišali glasove. Pri eni izmed njih so starši to sprejeli in je danes uspešni in priznani slovenski medij. Druga, katere starši so jo poslali k psihiatru je danes shizofrenik. S tabletami so ji skurili možgane, jemati jih bo morala do konca življenja, če želi sploh "normalno" funkcionirati, če se temu sploh lahko reče življenje. Vsesplošno znano je, da so otroci še posebej dovzetni za videnje, čutenje ali slišanje duš tako dobrih kakor slabih. Dokler je duša dobra načeloma staršem to ne predstavlja problema. Otrok se igra z navideznim prijateljem nima nekih hudih travm, normalno spi in zadeva počasi izzveni. Ko se pa z otrokom začnejo dogajati kakšne bolj mrakobne stvari pa zadeve postanejo bolj resne.  Z otrokom se je potrebno o teh stvareh pogovoriti, če mi v to verjamemo ali ne. Otroku ni potrebno vsiljevati idej in misli, da nekaj ne obstaja, ker on pač vidi, sliši ali pa čuti. Največ naredimo s pogovorom in vprašanji kot so npr. Kdo pa je to? Kako pa izgleda? Kaj pa pravi? Se rad igraš z njim? Je svetel ali temen? Ga poznaš?... torej poizkusimo to sprejeti in se z otrokom, prijateljem, znancem ali neznancem pogovorimo. V nasprotnem primeru lahko zatiranje ali "tlačenje" teh stvari na dolgi rok povzroči tudi kakšno resnejšo obliko psihične motnje ali bolezni, zaprtost vase, nezaupanje, vpliv na samozavest, itd. Pri mlajših otrocih te stvari čez čas kar izzvenijo, ker temu lahko botruje tudi domišljija, gledanje grozljivk, igranje igric s čudno vsebino ali kaj podobnega. Velikokrat seveda te stvari vplivajo na domišljijo, ne pa vedno. 



9 views0 comments

Recent Posts

See All