• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

KLJUČEK zgodba št. 19

Marija je zrla skozi okno avtobusa. Prebujajoče se jutro je odkrivalo prizore ob cesti: zaspane hiše, gospodarska poslopja, železniško progo, gozdove, hribe, potoke, gore...Le tu in tam je v hišah že gorela luč. Morda se je gospodar odpravljal v službo ali v hlev k živini. Le kdo bi to vedel.

Soseda v avtobusu je smrčala, da se je sedež ritmično stresal. Marija je pomislila, kako srečna je, da lahko spi. Ona pa že mnogo noči ni več spala, vse od takrat, ko ji je mož priznal, da ima drugo žensko.

Ko so prispeli v München, je bil že dan. Po prebujenih ulicah so jo peš mahnili proti

sejmišču. Z izletniki so si prišli ogledat najnovejše tehnične dosežke. Marija je apatično hodila z množico ljudi, ki jo je dobesedno nosila s seboj. Gledala je velike mešalce za testo, posode iz nerjavečega jekla in druge gastronomske novitete. Z mislimi je bila doma pri svojih otrocih. Vedela je, da sedaj še spita, saj je bila sobota, pouka prost dan. Skozi skupino glasnih ljudi se je prerinila do vodje ekskurzije Jane. Ob njej se je počutila bolje, saj je ona vedela za njene skrbi in ji je znala prisluhniti in jo potolažiti. Ko je uzrla Marijin žalostni pogled, ji je zašepetala:


»Marija, vem za ključek, ki ti bo pomagal.«


Od tistega trenutka dalje Marija ni več imela miru. Neprestano je razmišljala:

Kakšen ključek neki? Ali je Jana čarodejka? Le kaj se gre! Meni pa nihče več ne more pomagati!

Morda me lahko odreši le smrt. A kaj bo potem z mojima otrokoma?

To misel je odrinila kot postano hrano, da ji ne bi bilo slabo po njej.


Na povratku je Jana poiskala Marijo na avtobusu .

»Ali želiš najti ključek do svojega miru in sreče?« jo je navihano vprašala .

»Še vprašaš?« je zvedavo odgovorila Marija.

»No, če si v to prepričana, pridi naslednji teden v Škofijsko avlo. Seminar bo potekal tri dni. Če ti bo všeč, ostani. Sama se prepričaj, če je to zate ali ne.«

» Pridem.« je zašepetala Marija.

*


Marija se je nervozno prestopala pred ogledalom. Popravila si je nagajivi pramen las s čela in

se zazrla v svoje od neprespanih noči utrujene oči. Ali je pametno, da gre na seminar o

katerem ničesar ne ve? Kakšen ključek do miru in sreče bo našla tam? Ali ga bo res našla?

Takšne misli so ji rojile po glavi. Objela je hčerko in sina, ki sta pravkar prilezla iz postelj in počasi odšla od doma.


Skozi cvetoči vrt, kjer so jo pozdravili opojni vonji različnih rož, je prišla do preddverja Škofijske avle. Nekaj ljudi je že stalo tam in tiho kramljalo. Nekdo na drugi strani se ji je zdel zelo znan. Ni ji bilo prav, da bi jo kdorkoli videl tam. Prav tako ni želela, da bi jo kdo nagovoril in morda povprašal po družini. Bilo je preveč boleče. Spet je med ljudmi zagledala znan obraz. Učiteljica njenih otrok se ji je smehljala z drugega konca dvorane. Bilo ji je nerodno in najraje bi pobegnila nazaj v dišeči vrt in naprej na ulico. Skrila bi se med ljudi, da je nihče ne bi videl.

Tedaj je do nje stopila Jana. Vsa nasmejana ji je predstavila žensko, ki je stala ob njej.

»To je Sonja. V zakonu ima probleme.«

Predstavila ji je še nekaj prijateljev, ki so stali ob njej. Počasi so se pričeli pomikati proti avli.


Mlajši temnolasi moški je prijazno usmerjal ljudi v dvorano. Mariji je, tako kot ostalim,

izročil mali zvežčič s sliko križa na naslovnici. Na spodnji strani brošure je prebrala napis:

»To vam naročam, da se ljubite med seboj.« Jn 15, 17


Sedli so. V dvorani je zavladala popolna tišina. Prijeten vonj po kadilu je pomirjujoče deloval

na Marijo. Njen pogled je zdrsnil na oder, od koder je obiskovalce seminarja pozdravljal čudovit aranžma iz rdečih nageljnov.


Organizator seminarja je pozdravil goste v dvorani in najavil vodjo seminarja - priznanega duhovnika iz sosednje države. Sivolasi gospod je s prijaznim nasmehom spregovoril:

»V imenu očeta in sina in svetega duha...«

Vsi v dvorani so ponovili za njim: V imenu očeta in sina in svetega duha...« Tudi Marija se je pokrižala, ko je ponovila pozdravne besede.

Zadonele so orgle, ženski, moški in otroški glasovi so ubrano zapeli :

»Dvignite k Jezusu pogled, obraz naj vam zažari, slavite Njegovo ime od srca, on je vaš Rešenik,

saj vaš Gospod je On !Iskal sem svojega Boga in on uslišal me je, ozdravil me je vseh strahov,

slavil Ga bom vsekdar.«


Tudi Marija je pela. Kako dolgo že ni pela! Tedaj pa jo je kar potegnilo za ostalimi. Gledala je v pesmarico, ki jo je držala v rokah. Neki davni spomini so priplavali v njeno zavest. Spomnila se je na svojo birmo. Tudi takrat je pela cerkvene pesmi, ko je sedela v cerkvi Sv. Jožefa in gledala kipce svetnikov. Stare slike so priromale nazaj in začutila je, da je srečna kot takrat pred birmo. Bila je polna velikega pričakovanja in neznanega ji nemira, ki je obetal nekaj novega, dobrega, lepega.

Duhovnik je nagovoril zbrane. Marija je z zavzeto poslušala in si prevajala njegove

besede v njej razumljivo govorico. Govoril je o ljubezni. Ona pa je tako pogrešala ljubezen!

Govoril je o komunikaciji z Bogom. Njegove besede so bile tako žive, da jih je Marija

razumela in mu verjela.


Zadonela je pesem:

»Na poti skozi življenje, ti nisi nikdar sam.

S tabo skozi trpljenje Mati Marija gre.

Spremljaj na poti življenja nas,

Mati Marija Ti!.............«


Marija je pritegnila ljudem v dvorani. Najprej plaho, nato vedno glasneje, da je slišala svoj glas. Nekaj se je premaknilo v njej. Kot da bi se pričel topiti led. Njene globoke gube okrog usten, ki so nastale od trpke bolečine zadnjih mesecev, so postajale plitkejše, manj zaznavne.

Spomnila se je duhovnikovih besed v nagovoru:

» Videli boste, po seminarju boste vsi lepši, kot da bi šli v lepotni salon. Ljudje bodo opazili

spremembo na vas.«



V odmoru jo je učiteljica njenih otrok prijazno pozdravila:

»Vesela sem, da vas vidim tukaj. Ali ni čudovito vzdušje?«

Marija je le pokimala v odgovor. Zdaj ji ni bilo več nerodno. Sproščeno se je pogovarjala z

učiteljico, ko je mimo prišla Jana. Njene oči so spraševale:

»Ti je všeč tukaj?«

Marija se je nasmehnila in brez besed sta se razumeli.


Dopoldan je prehitro minil v molitvi, petju in poslušanju prijaznega duhovnika. V opoldanskem odmoru je Marija pohitela domov k otrokoma. Zvedavo sta jo gledala, saj se jima je zdela

mama nekam spremenjena. Nista bila več navajena, da bi se njuna mama smejala. Zdaj pa je bil na

njenem obrazu skrivnosten smehljaj.

»Boš šla nazaj na seminar?« je vprašal sin.

»Bom, ja, seveda bom,« je pritrdila Marija.


Isti ljudje kot zjutraj in še nekaj novih je popoldne napolnilo dvorano do zadnjega kotička.

»Za molitev morajo biti ustvarjeni pogoji. Boga moramo videti pred seboj, verjeti moramo, da je v nas,« je spregovoril duhovnik.

»Priznati moramo svoje grehe, si oprostiti, se očistiti. Oprostiti moramo tudi drugim. Najhujše, kar lahko narediš neprijatelju je, da mu oprostiš. Ljubezen in sovraštvo ne gresta skupaj. In kako to naredimo v praksi? Odločite se, komu hočete oprostiti in začnite moliti za tega človeka. Bogu se zahvalite, da vam ga je poslal. V duhu zdaj recite: Oproščam ti.«


Marija je pomislila na svojega moža. Le kako naj mu oprosti, ko jo zapušča samo z mladoletnima otrokoma? Saj ga vendar sovraži.


Duhovnik je nadaljeval :

»Oprostiti je pot k ozdravljenju. V tebe pride ljubezen.«


Solze so počasi drsele po Marijinem obrazu, ko je tiho šepetala odgovor na zastavljeno vprašanje:

»Kaj je največji problem mojega življenja?«

»Da nimam vere,« se je glasil njen odgovor.


Videla je prizore iz minulih let, ko je brezbrižno hodila mimo cerkva. Odklonila je prošnjo, da bi bila krstna botra otroku moževih sorodnikov. Svoja otroka je dala krstiti, vendar ju ni nikoli peljala v cerkev, ko sta odraščala. Doma niso nikoli molili in cerkveni prazniki za njeno družino niso imeli nobenega pomena.



Še naslednja dva dneva so prihajali ljudje v Škofijsko avlo. Njihovi obrazi so bili vsak dan lepši, bolj sproščeni, mirni. Mariji se je počasi zarisal nasmeh okrog usten. Jani je bila hvaležna za povabilo.


Globoko v srce so ji segle besede: Ljubezen je najmočnejša na svetu in vsak človek želi biti ljubljen, zato glej le dobro v človeku. Njene obtožbe moža so izgubljale težo, nanj je pričela gledati z drugačnimi očmi. Sovraštvo, ki ga je prej gojila do njega, se je skrčilo kot volnen pulover opran v vroči vodi. Tesnoba v njeni duši je postajala vse bolj znosna. V sebi in okrog sebe je začutila življenje.


Zadnji dan seminarja ji je bilo žal, da bo konec prijetnega druženja. Molitev in pesmi ter prepričljive besede duhovnika so ji je zapolnili prvomajske praznike. Čutila je, da se spreminja, da je resnično našla obljubljeni ključek k miru in sreči.


Zapeli so :

»Odpri oči mi,

da vidim Te Jezus,

da se te dotaknem,

in rečem,

da tvoj sem!

Ušesa odpri mi

za Tvojo besedo,

srce odpri mi,

da vzljubim Te Jezus.«


Še poslednja skupna molitev. Marija je z zaprtimi očmi ponavljala za duhovnikom. Popolnoma se je predala molitvi, pozabila je na vse svoje težave. Zdaj je bila njena misel posvečena le Jezusu Kristusu. Skozi meglico je nenadoma videla prijazen Odrešenikov obraz, obžarjen z nenavadno svetlobo, ki se je širila na njegove prsi. Skorajda si ni upala dihati, da ta čudoviti prizor ne bi izginil. Tedaj je zagledala še Kristusovo srce. Utripalo je in širilo svetlobo na vse strani. Po njenem telesu se je razlivala prijetna toploto, zaslišala je nežno glasbo. Prelepa slika je pričela bledeti in končno je izginila.


To je bila ljubezen. Ljubezen do vseh ljudi. To ljubezen bo delila. Dobila jo je kot poklon, ko je bila na robu obupa. Zahvalila se je za svojo nesrečo:


»Hvala Oče ! Ne moja, zgodi se Tvoja volja!«


Marija za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021



17 views0 comments

Recent Posts

See All