• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

LOVEC ŠTOPARJEV zgodba št. 99

Nič ga ne bo ustavilo, da bi dalje iskal popotnike. Zatrdno je bil prepričan, da mu niti smrt tega ne bo mogla preprečiti. Namen ga je gnal za ciljem, kateremu je uspešno sledil.

Verjel je v dobroto človeštva, čeprav se je na lastne oči soočal tudi z drugačno platjo soljudi. Verjel je v spremembe, verjel, da bi morala biti vsem ponujena ponovna priložnost. Vsak se ni uspel naučiti sam. A z zdravo mero potrpljenja bi vsak, ki bi se malo potrudil, uspel dojeti globino napak lastnih dejanj.

V spominu se je vračal v preteklost, v čas, ko so se mu začele dogajati do kraja nenavadne reči. Zdravi spomini so se zavili v pozabo. Luknje so razžirale njegova prepričanja in jih spreobračale v dvome. Vsak dan je utrujal sive celice, jih silil, da bi mu razbremenile pomisleke.

Raje kot zmešnjavi v glavi, se je posvetil mladi ženski Fae, ki jo je nedolgo nazaj pobral med štopom.

Kotička njenih ustnic sta se navihano stegovala navzgor. Nekaj na njej je bilo drugačnega, pa ni in ni mogel ugotoviti, kaj naj bi to bilo. Morda je bila ravno mirnost, ki je žarela iz nje pogoj, da je ni mogel prebrati.

»Čemu tako prikrit nasmeh?« je načel pogovor.

»Rada se smejim. Pozitivi je težko nasprotovati,« se je nasmešek raztegnil do ušes.

»Bo že držalo. Nekaj pa mi vseeno pravi, da to ni vse,« se jo je potrudil spraviti v zagon govora.

»Napis me navdušuje,« je s prstom pokazala proti zunanjemu oknu, ki ji ga je razkrival. »Mi smo posebni. Pade v uho.«

»Kajneda?« je pritrdil z vprašanjem. Popravil si je kapo s šiltom, da mu sonce ne bi več sijalo v oči. Slekel si je karirasto srajco, pod katero je imel oblečeno preprosto majico s kratkimi rokavi.

»Kot namenjeno mi je za prevoz,« se je dopolnila.

Proti njej je vrgel hiter, zmeden pogled.

»Tudi jaz sem posebna. Vsaj tako mi govorijo že celo življenje.«

»Aja, na kakšen način pa?«

»Če vam je namenjeno, boste izvedeli.«

Ni vedel ali ga je njena tajnost odbijala ali pritegnila. »Te ni strah potovati brez družbe?«

Odkimala je, preden je njen skoraj mili glas odvrnil: »Ne, moja družba je duhovna. Varuje me na mojih potovanjih,« kazalec je pokazal proti nebu. »Kako pa ste vi prišli do dela, ki ga opravljate?«

»To je dolga zgodba, ki sega v mladost. Ne vem, če bi te dolgočasil z njo.«

»Časa je na pretek. Nekako si ga morava krajšati. Rada poslušam. Lahko mi poveste le toliko, kot želite.«

Nelagodna tišina mu je bila mučna. Rad je govoril, zato je zgrabil vabo. »Zgodba je zelo... čudaška.«

»Tudi takim zgodbam rada prisluhnem,« ga je bodrila Fae.

Pokimal ji je, si izpraznil kepo v grlu, nato pa začel: »Približno pol leta nazaj sem se zbudil v gozdu, spomin me je zapustil. Nikoli se nisem počutil varno v gozdu. Cesta je moja zaveznica. Seveda me je zagnala panika, kajti izgubil sem tovornjak s tovorom vrednim veliko denarja. Podjetje za katerega sem delal, bi me nedvomno tožilo, če ga ne bi našel, denarja za take igrice pa nisem imel. Zapor ni okolje zame. Za vsako ceno sem moral najti izgubljeno vozilo. Če sem čisto iskren, bi rekel da je vozilo izgubilo mene, ne obratno.«

Odobravajoče se mu je zasmejala in pokazala svoje snežno bele zobe. Rdeči kodrasti lasje so ji zakrivali oko, dokler si jih ni popravila. Iz njih je sijala pomlad cvetočega zelenja. »Humor pa imate, tega ne morem zanikati. Ste našli tovornjak?«

»Nisem. Že iskenje ceste je bilo zame čustveno in umsko naporno. Bal sem se, da ne bom našel poti ven. Nisem ravno tabornik. Preostalo mi je le, da sem poslušal za zvoki avtomobilov. Taval sem v vse možne smeri. Moj notranji občutek me je pustil na cedilu. Adrenalin pa je gnal moje noge naprej, čeprav bi se v drugačni situaciji mnogo prej utrudil. Tudi ran nisem imel nikjer, celotno telo sem si pretipal in pregledal. Kaj ni to čudno? Brez udarca v glavo sem izgubil spomin. Ravno tedaj nisem imel telefona pri sebi. V glavi mi je udarjalo, kot da bi kdo igral bobne. In izgubil sem apetit.«

»Predvidevam, da ko ste se uspeli umiriti, se vam je apetit vrnil?«

Zanikal je odgovor na njeno vprašanje. »Zadnje čase jem bolj iz nagona, kot pa iz potrebe, če ima to sploh kakšen smisel. Jem mnogo manj in čudi me, da še nisem shujšal,« se je pobožal po zajetnem trebuhu.

Po napornem iskanju je le uspel najti cesto. Odločil se je za štop, ki pa ni obrodil željenih ciljev. Tisti redki vozniki, ki so pridrveli mimo, se niso zmenili zanj. To ga je potrlo. Obupal je. Začel se je pripravljati na to, da bo moral pešačiti do tovornjaka, ki je ostal daleč zadaj. Med govorom si je gladil brado, ki mu je osivela segala do prsnega koša.

»Kako ste se znašli, če vozniki niso kazali zanimanja ustaviti?« Roke so ji ležale ob telesu, dlani so bile ustaljene na stegnih, ki jih je pokrivala dolga črtasta obleka.

»Šele tovornjakar mi je ustavil, si lahko misliš? Ponudil mi je prevoz do mesta, kjer naj bi tovornjak bil. Pa ga začuda tam ni bilo več. Mesto je bilo urejeno in prazno. Odločil sem se mu izpovedati, kajti iskal sem rešitve v glavi, pa jih nisem našel. Bil je tako prijazen, da me je odpeljal do svojega nadrejenega, ki ga je celo pot hvalil. Verjetno sem tudi zato padel na njegove besede. Zatrdil mi je, da mi bo šefe lahko pomagal, da je pameten in najde rešitve za vsak problem.«

»Pa je res?«

»Bil je prijazen, a bi rekel da prisiljeno. Veš kako je, ko ljudje nekaj hočejo od tebe in se ti prilizujejo? Na tak način prijazen. Brihten poba, da mu leze iz ušes. Takoj mi je ponudil pomoč, mi obljubil, da bo sam poskrbel za formalnosti s prejšnjim podjetjem, če se le odločim delati zanj. Prejšnjemu podjetju sem se hotel vsaj opravičiti za nezgodo. Šefe ni popustil, zatrdil je, da bo za vse poskrbel sam. Potem mi je ponudil roko in stisnil sem mu jo.«

Fae je kimala. Pogleda sta se našla za hip. Lahko bi zatrdil, da se je v njenih očeh razraslo drevo, ki je obrodilo sadeže rjavkaste barve. Nataknila si je velika, okrogla sončna očala, da bi jih zaščitila pred močnim soncem, ki je ravno posijalo izza sivega oblaka.

»Kakorkoli, danes bi rekel, da sem se o njem motil. Ni bil zlagan, samo način dela ima samosvoj. Na srečo mu je uspelo vse urediti. Povabil me je v pisarno.« Premolknil je. Spomini so se mu zdeli sveži, kot da bi se zgodili včeraj.

Fae ni odgovorila, čeprav je iz nje čutil sijati empatijo.

»Veš, zdi se mi, da me boš imela za norega, če nadaljujem...« pogoltnil je še eno kepo v grlu.

»Preizkusite me. Tudi moje življenje je čudaško, to vam lahko zagotovim.«

»Mi boš povedala kaj o tem?«

»Najprej bi rada slišala vašo zgodbo, če vas ne moti?«

»Seveda ne. Ko boš pripravljena.« Zaplaval je v misli. Ušlo mu je o čem sta govorila. Zaznala je njegovo nelagodje, saj ga je opomnila na temo pogovora. »Ah ja. Šefe mi je rekel, da plače ne bom dobival, ker je ne bom potreboval. Preden sem se uspel upreti je nadaljeval, da bom od tedaj naprej dobil vse zastonj. Samo prositi moram. Kdo še posluje tako? Morda imaš take prednosti, če si slaven, jaz pa nisem. Sem preprost človek, ki ga svet ne opazi.«

»Se vsaj drži svojih besed?«

»Zelo zavzeto, kot da sem najpomembnejši člen ekipe. Do vseh deluje enako, ni favoritov. Hotel me je prepričati s trofejo, ki mi je nobeno drugo podjetje ne more ponuditi. Vozilo, ki mu nikoli ne zmanjka goriva. Poimenoval ga je vozilo prihodnosti, saj ne onesnažuje okolja. Nisem mu verjel, pa mi je kasneje dal enega v uporabo. Še danes ga vozim,« je pobožal volan.

»Ko bi le obstajala taka vozila za širšo javnost. Naravi bi bila zelo koristna. Ste se mu po tem sploh še lahko uprli?«

»Ohoho, pa še kako sem se mu uprl.« Oba sta se zavedala, da vsak normalni človek potrebuje denar za preživetje. »Brez sočutja mi je rekel, da sem delo že sprejel in da ni poti nazaj. Za seboj bom moral pustiti staro življenje z vsemi navezavami, ki sem jih imel. Ženo, otroke, pa sorojence, prijatelje, znance.«

»Si lahko mislim, da vam ni bilo lahko. Prej bi rekla nemogoče.«

Zadela je v polno, bilo je nemogoče. Proti svoji volji je dvignil jakost glasu in mu nesramno zabičal, da žene nikakor ni bil pripravljen pustiti za sabo. Šefe je ostal hladen kot antarktika, očitno je bilo, da ga njegov izpad ni vznemiril. Opomnil ga je, da je delo že sprejel in, da bo moral slediti pogojem. V tistem hipu bi se raje vrnil k staremu podjetju, četudi bi ga čakale posledice. Prepričan, da je v njegovih besedah našel luknjo, mu je zabrusil, da nista podpisala pogodbe. »Niti trznil ni na moj izpad. Veš, kako se je odzval?«

»Povejte, prosim.«

»Da sva sklenila dogovor s stiskom roke. Bolj patetičnega izgovora še nisem slišal.«

»Bi bilo pa lepo, da bi stisk roke deloval.«

»Ne v našem svetu. V njegovem pa očitno deluje, če je sestavil ekipo, ki mu zvesto stoji ob strani. Kakorkoli, bes v meni je naraščal.«

Fae mu je kimala: »Si lahko mislim, ja. To je bila nepričakovana izkušnja. Želeli ste biti z vašo drago srčno izvoljenko. Težko je pustiti navezave za seboj. Tudi jaz zelo težko pustim svojega kužka doma pri starših, kadar me odnese v svet. In kako ste se sami odzvali na šefove besede?«

»Poslal sem ga rakom žvižgat. Kako pa drugače! Odločil sem se oditi in pustiti tega norca v preteklosti. Najti drugačno, primernejšo rešitev. Še preden sem zapustil pisarno, mi je dal ponudbo, da pokličem ženo.« Med brskanjem po spominu je mladenki govoril o klicu, ki ga je opravil. Pogovor je bil vse prej kot prijeten. Ljubezen, ki mu jo je le ona znala izraziti z malimi besedami naklonjenosti, je izpuhtela. Jezno je renčala vanj, nad njim dvigovala glas, ni mu pustila do besede, zavračala je njegove prošnje in mu zabičala, naj se nikdar več ne vrača nazaj, saj tam ni bil več zaželen. Izbrisala ga je iz spomina. Zaživela brez njega, ne da bi trohica sočutja izrazila zanimanje zanj. Ni se obremenjevala s tem, kako močno ga je bila prizadela. Njegove solze je niso ganile. Niti moledovati mu ni pustila za njenim srcem, raje je steptala njegovega. Postala je pošast, ki je ni poznal. Ni si upal vrniti domov. Pogovor ga je po premisleku le pahnil v odločitev, da je sprejel ponudbo za delo.

»Se od takrat s šefom bolje razumeta?«

»Recimo temu tako. Šele po tem, ko je pokazal sočutje do mene, in se mi v njenem imenu opravičil, sem ugotovil, da ni bil slab človek. Drugih resnejših navezav tako nisem imel. No in potem mi je dejal, da bo moja naloga prevažanje ljudi. Prej sem moral misliti še na tovor, sedaj mi ni več treba. Tudi tovornjak je manjši, kot prejšnji. V zadnjem delu imam vse svoje imetje. Preden me je poslal na delo mi je zadal še najpomembnejšo nalogo izmed vseh. Rekel mi je, da se moram spomniti. On ve nekaj, kar jaz ne.«

»Ste obupali nad tem, da bi si povrnili spomin?«

»Ne še. Sem pa na poti do tja. Če že sam nekaj prikriva bi mi lahko to povedal, tako bi lažje prišel do zaključkov.«

»Jaz mislim, da se največ naučimo, kadar se potrudimo sami.« Zazehala je.

»Izmučena si. V zadnjem delu tovornjaka se boš lahko naspala. Jaz pa bom nadaljeval z vožnjo. Imam še dovolj energije.«

Zgodaj zjutraj je po nekaj urnem počitku padel na kolena in v tišini molil, da je ne bi zbudil. Sredi molitve je zaslišal nežne korake za seboj. Odprl je oči, za njim je stala vidno spočita Fae.

»Molite?« Prikimal ji je. »Se vam lahko pridružim in molim z vami?« Nekajkrat je hitro pomežiknil. Ni mu govorila o veri, ki jo je nosila v sebi, predvideval je, da je bila ateistka. »Lahko jaz zmolim eno molitev?« Ponovno ji je prikimal.

Začela je z Očenaš. Nato je nadaljevala v prošnji Bogu, naj varuje njega, ki je popolni tujki nesebično ponudil pomoč. Lasje so se zibali z vetrom po volji, ki so jo nosili le njeni kodri. Prosila je tudi za njegovo ženo, naj jo z nadangelom Mihaelom varuje, potem pa poklicala še nadangela Rafaela, ter ga milo prosila, naj podari vsem ljudem na svetu zdravje. V srcu je čutil, da se mu je odprla nova razsežnost. Počutil se je krepkejšega. Končala je s prošnjo Bogu, naj nameni Lovcu odgovore, ki jih je tako zavzeto iskal. Odprla je oči in se zastrmela vanj. Njena iskrenost ga je ganila do srca. Dvignil se je na noge, ona je sledila njegovemu vzgibu.

»Poberete veliko štoparjev?« je prekinila tišino med vožnjo.

»Nekaj pa že.« Izpod stola na katerem je sedel, je potegnil dve majhni suhljati knjižici, ter ju ponudil Fae.

Z zanimanjem je odprla prvo. Mnogo imen je skakalo izmed vrstic. Sem in tja se je našlo kakšno moško ime, zvečine pa so bila ženska. Starosti so se razlikovale. Od mladoletnikov pa vse do odraslih ljudi. Pisave so bile različne. Nekateri so si vzeli čas in vanjo zapisali prijazna sporočilca, ki si jih je ogledal vsakič, kadar mu je bilo pri srcu najtežje. Bila je skoraj do kraja popisana.

Njen glas se je rahlo povišal. »Vse njih ste peljali?«

»Njih in druge tudi, to je ena izmed knjižic, ki jo hranim. Tamle imam spravljene ostale.« Pomignil je proti predalu pod armaturno ploščo. Kmalu je v rokah držala šop knjižic. »Na srečo sem vse dobil nazaj po zaslugi šefeta. Brez njegove pomoči bi ostale izgubljene v prejšnjem vozilu. Bog si ga vedi, kaj bi se zgodilo z njimi.«

Nazorno si jih je ogledovala. Presenečenja izraz ni mogel prikriti. Ko jih je pregledala, jih je vrnila nazaj, vendar ne, da jih prej ne bi preštela. »Polnih je dvaintridest. Kmalu boste k zbirki dodali še eno.«

Knjižica, ki je obležala ob njeni nogi se ji je kaj kmalu znašla med prsti. Imena so bila zapisana v eni pisavi. Spisek je bil krajši.

»Zakaj pa ta ni popisana do konca?« je vprašala med listanjem, ne da bi se preveč ozirala na imena.

»Na srečo je tako,« je povesil glavo. »To so vsi, katerim nisem mogel pomagati.«

Postala je pozornejša. Njene oči so nekaj iskale. Znana imena popotnikov, katerih imena je slišala na novicah v črni kroniki.

»Oh... o, ne.« Shranjena je imela tudi imena izginulih oseb, ki so jih našli mrtve. Prsti so drseli preko vrstic, kot da bi jih hoteli privesti nazaj v svet živih. Po licu ji je spolzelo nekaj solza. Le toliko bolečini je pustila, da je privrela na plano. S hitrim zamahom srha je zaprla knižico. Medtem, ko je obe knjižici vračala lastniku, je iz ene padla obledelana fotografija iz katere je žarel širok nasmeh. »Je to vaša žena?«

»Tako je. Najina skupna pot se je končala, zato imam njeno sliko v knjižici med imeni, ki jim nisem mogel pomagati.« Preteklost je pekla, kot bi hodil bos po žerjavici. Položila mu je dlan na ramo. Vrnila mu je sliko.

Po tednu skupnega potovanja jima je ostalo še nekaj skupnih dni. Tudi Fae se je polagoma začela odpirati, vendar je bila mnogo previdnejša kot on, ki je z veliko večjim zaupanjem zblebetal vse, kar mu je padlo na pamet.

Prosila ga je, naj ustavi, da bi se rada malo pretegnila. Predvideval je, da je to storila bolj iz skrbi do njega, ki je bil že lep čas za volanom, kot pa do sebe. Kmalu sta sedela na klopci na počivačišču ob robu ceste. Nekaj je glodalo njeno notranjost. Obrazne mimike so postale napete in resne. Iz nahrbtnika si je vzela sendvič in ga v tišini jedla, poglobljena v misli. Ni je motil. Sam ni bil lačen.

Po končanem obroku je Fae nadaljevala pogovor. »Veste, govorila sem že z nekaterimi vašimi sodelavci.«

»Česa ne poveš. Kako pa si prišla do njih?«

»Znajdem se. Moram priznati, da je bil vsak na svoj način zanimiv. Če se ne motim je pred kratkim izginil eden izmed vaših najboljših prijateljev, kajne?«

Kako je vedela? Koliko je zares vedela? Nič ni odgovoril, zadela je bolečo točko.

»Radi ste ga imeli in moram priznati da tudi on vas. Postala sta bratska. Povedal mi je, da vas je on našel in peljal do šefa. Skakač, če se ne motim.«

Odprl je usta, se trudil izgovoriti stavek, pa ni šlo. Izbuljen pogled je taval v njeno smer. Skakač ni bil v podjetju zato, da bi okoli prevažal ljudi, imel je drugačno delo. On je rekruitiral nove zaposlene. Je tudi to vedela?

»Spoznala sem ga ravno, ko je odhajal. Močno ga je skrbelo za vas. Rekel je, da niste dobro sprejeli slovesa. Skrbelo ga je, da si ne boste tako zlahka opomogli in iskal pomoč, ki bi tudi vas vodila v pravo smer.«

»Vidiš to skrivnostnost. Kam je odšel? Kako naj bi sprejel, če nisem razumel? Šel je s tako lahnim srcem, kot da ni nič narobe. Miril me je, da sem tudi sam blizu končnemu cilju in se bova kmalu videla. Veselje na njegovem obrazu je bilo tako nepopisno kot moja zmedenost. Ko sem hotel odgovore, mi jih ni dal.«

»Prav je storil. Odšel je z veliko težjim srcem, kot je pokazal, samo strašiti vas ni hotel. Še danes bi bil tukaj, če me ne bi srečal me prosil za pomoč. Tudi za vas je prišel čas, da se poskušate spomniti, česar se je sam že zavedel.«

»Spomniti česa? Na kakšen način mi ti lahko pomagaš, Fae? Ne razumem.«

»Jasnovidna in jasnoslišna sem,« je izstrelila.

Spodnja čeljust se mu je povesila. Misli niso dopuščale, da bi verjel takšnim besedam. »To je tvoja velika skrivnost?«

Pokimala mu je. »Zato so mi pravili, da sem posebna. Ker sem po njihovem mnenju od nekdaj govorila z namišljenimi prijatelji, čeprav sem ljudem dokazala svojo sposobnost s tem, da sem jim lahko razkrila njihove najgloblje skrivnosti, ki so mi jih povedali njihovi duhovni vodniki. Vi ste eden izmed takih primerov, ko duhovnih vodnikov nimate več.«

»Zakaj pa jaz ne?«

»Vse vam bom pojasnila, prosim vas samo, da mi z odprtim srcem prisluhnete. Bo šlo?«

Njegova notranjost je kričala ne, njegove misli niso imele druge izbire, kot da so pritrdile, kajti vse ostale možnosti je že izkoristil. »Jasnovidna praviš?«

»Jasnoslišna tudi. Povezana sem z višjim svetom. Vidim in slišim tako duhovne vodnike ljudi, kot tudi duhove, nekajkrat sem srečala demone. Zelo neprijetne izkušnje, pri katerih mi je Bog neizmerno pomagal. Brez njegove pomoči bi se mi že zmešalo.«

Uprl se je: »Ampak molila sva skupaj, praviš, da si verna. To ne gre z roko v roki.«

»Kako da ne?« je hotela izvedeti.

»Sam Bog je prepovedal, da se povezujemo s svetom, v katerem živijo duhovi in demoni. Veš, odkar delam za novega šefeta, veliko berem Sveto Pismo in Bog sam naznani: Ne obračajte se na zarotovalce duhov in na duhove umrlih! Ne iščite jih, da bi ob njih postali nečisti. Kolikokrat pa si ti prebrala Sveto Pismo?«

»Nekajkrat. Spomnim se teh besed. Vendar bi to pomenilo tudi, da se nihče izmed nas ne bi smel obračati za Jezusom, kajti on je deloval tako.«

Prepričan o nespametnosti njenih besed, jo je želel podučiti: »Jezus je bil Bog. Bog ki nam je prišel pokazat pravo pot. Njemu niso mogli škodovati.«

»Jezus ni bil Bog. Če ste zares prebrali Sveto Pismo, bi to morali vedeti. Sam se ni oklical za Sina Božjega. Klical se je kot Sin Človekov. Drugi so ga klicali tako. Nespametno bi bilo da bi se Bog, ki je vsemogočen, spustil na tako nizko raven zavesti kot je naša. S tem bi ogrozil sebe, saj bi se ob padcu veliko težje vrnil na višje ravni. Ta resničnost je resničnost navezav ne brezpogojne ljubezni. Jezus je bil učitelj z navezavami, nič več ali manj božanski od nas. Vsi imamo skrite talente, le da jih je on odkril, večina pa jih ne. Vera se zgodi v srcu, ne v besedah. To je učil tudi Jezus. Večji greh je, če ne slediš svojim darovom, kot pa da jih sprejmeš. To sem se naučila že od malih nog, ko sem jih hotela zatreti, pa ni šlo.«

Da bi razbremenil napetost, ki je nastala med njima se je pošalil: »Torej mi povej, je kakšen duh ali duhovni... kako si jih že poimenovala?«

»Vodniki. Duhovni vodniki.«

»Je kakšen okoli naju?« Nasmešek je bil kisel, in tudi Fae je zaznala, da ji ne verjame. Na njegovo presenečenje ni obupala.

»Vedno se kakšen potika naokoli, predvsem duhovi me radi najdejo. Če ne oni mene, pa jaz naletim na kakšnega.«

»Torej pomagaš tako živim, kot tudi mrtvim?«

Brez besed se je njena glava premikala gor in dol.

Zašla sta s poti pogovora, zato ga je preusmeril nazaj na Skakača. »Mi lahko poveš, kje je zdaj?«

»Na varnem. Odšel je tja, kjer mu je pravično mesto.«

»In poslal te je k meni, da mi predaš njegovo sporočilo, predvidevam. Kako naj se sam spomnim.«

»Ne, sporočilo vam je predal že sam. Več kot toliko vam tudi ni mogel povedati, kajti kršil bi Božja pravila. Jaz sem tukaj, da vam pomagam pri vaši tranziciji. Pri tistem, kar je Skakč dojel, vi pa se tega še ne spomnite. Skakač je bil, odkar ste ga poznali, namreč duh.«

»O čem pa govoriš? Se ti kisajo možgani?« Po tleh je začel tapkati z nogo.

»Ne. Ko ste ga spoznali, ni bil več v svetu živih, čeprav se vam je morda tako zdelo. Zakaj mislite, da je bilo tako? Zakaj ste delali z nekom, ki je bil duh?«

Pomislil je. In mislil dalje. Odgovor je prišel. »Morda imam podobne sposobnosti tvojim?« Ni verjel v izgovorjene besede.

»Se spomnite, ko ste mi govorili o tem da ste štopali, pa vam nihče ni ustavil? Ste se vprašali, zakaj vam ni več do hrane?«

Tišina z njegove strani je nakazala, da ni imel odgovorov.

Težnja Faeniga pogleda je obvisela na tleh. Otožnost se je kot tat iz teme prikradla na mimiko njenega obraza. Kmalu se je presedlala tudi na njegove občutke. »Nimate enakih sposobnosti mojim,« mu je priznala. V naslednji sekundi se je empatija povrnila nazaj v njen pogled.

»Veš, rad bi samo vedel, kaj se je zgodilo Skakaču in kaj se dogaja meni. In za trenutek sem pomislil celo, da mi boš ti lahko dala odgovore. Sedaj pa dvomim v to.«

»Ravno jaz sem tista, ki ima večino odgovorov, le končnega in najpomembnejšega ne. Tukaj sem, da vam pomagam priti do njega. Edini ste, ki ga imate in ste ga potisnili globoko vase. Ne vem pa, če vam bo všeč.«

Pripravljen je bil slišati karkoli, karkoli, samo da bi se mu megla v glavi končno umaknila in ga nehala razžrati. Svoje občutke ji je predal naprej.

»Doživeli ste travmo, zaradi katere se ne spomnite. Skakač jo je prešel in se spomnil. Travma, ki jo je povzročila...« ni mogla dokončati stavka. Turobnost je prevzela držo telesa, da je tudi njega skrivilo. Strašila ga je.

»Kaj je povzročilo mojo travmo, o kakšni travmi govoriva?«

»Travma je prišla ob izgubi življenja. Šest mesecev nazaj ste umrli. Gospod Lovec, vi ste...«

»Umrl? Da sem umrl? Nisem mrtev, živ sem! Vidiš me, pogovarjaš se z mano!« Besede so ga zalučale v nemir, da je nehote dvignil glas.

»Veliko raje se pogovarjam z vami, kot pa z živimi ljudmi, to priznam.«

Pred Fae se je začel tipati, potem se je dotaknil njene roke in na koncu še mize ob kateri sta sedela. »Tudi jaz sem živ človek, madona! Kaj ne vidiš? Ti nisem ravnokar dokazal?«

Ni se pustila zmesti: »Ste od šefa ali kateregakoli sodelavca dobili kakšen talisman, mogoče?«

Spomnil se je dneva, ko je pristal v pisarni pri šefetu. Ta mu je v roke pomolil starinski kovanec in mu rekel, naj ga nosi s sabo, čuva z življenjem.

»Položite ga na mizo, prosim.« Izbrskal ga je iz žepa srajce in storil, kot mu je velela Fae. »Še enkrat se me poskušajte dotakniti.« Proti njemu je iztegnila dlan. Hotel jo je prijeti a je njegova dlan padla preko njene. V obupu je poizkušal in poizkušal, vedno brez uspeha.

»Nisem duh... nisem duh... nisem... duh,« si je govoril, a so mu dejanja kazala obratno sliko.

»Žal mi je, duh ste. Kot je bil Skakač. Le, da vi še danes tavate med človeštvom.«

»Kako pa lahko pomagam ljudem, če sem duh? Ne bi me videli, ne bi me slišali. Imam pogovore z ljudmi!«

Pokazala je na kovanec, ki je ležal na mizi in mu dejala, da ga lahko pospravi. »Povezovalci so vas našli. Šef je vodja skupine. Ni vas pretirano veliko, nekaj pa vas je vseeno. Lahko pomagate, ker vas kovanec še vedno povezuje s snovnim svetom. Imam sedaj vašo pozornost, da prideva do konca zadevi?«

Sprva je odkimaval, nato je glava nagonsko začela kimati.

»Povedali ste mi zgodbo o tem, kako ste se zbudili v gozdu. Se spomnite še česa, kar ste počeli prej?«

Spomin ni hotel sodelovati. Ni mu dal odgovorov, ki bi ga odvedli iz čudaških situacij, v katerih se je znašel.

»Dobro, sledite mi prosim.« Preden je prišel do nje ves poklapan, že je imela prižgan tablični računalnik, na katerem je odprla mapo. Mapo z njegovim pravim imenom, ki ji ga nikoli ni izdal. V njej so bili shranjeni članki. Še preden je katerega odprla, je dejala: »Čestitam Lovec, slavni ste.«

Prvi članek. ANGEL VARUH ŠTOPARJEV. Drugi članek. MOŠKI, KI JE NEPRIDIPRAVOM ROPAL ŠTOPARJE. Tretji članek. ŠTOPARJI PRIZNAVAJO: VELIKO NAS JE! Četrti članek. HEROJ DOČAKAL NESREČNO USODO. UTONIL V MLAKI SMTRI.

Gledal je naslov zadnjega članka. Ga bral znova in znova. Besede so trdile, da je bil mrtev. Ampak on ni bil mrtev. Je bil res mrtev? Kako je lahko bil mrtev in živ ob enem? Megla v glavi se je gostila, luknje so postajale vse širše.

»Poglejte zdaj to.« Fae je odprla članek z novo naslovnico. »POHODI SE NADALJUJEJO, MOŠKI ŽIVI!« Snel si je kapo s šiltom in se praskal po redkih laseh. Pot mu je oblil čelo. Videl je svojo sliko, nedvomno je bil on.

»Ne morem verjeti, ne morem!«

»Spomniti se morate, kako ste umrli, drugače boste med nami tavali kot duh.«

Še se ni navadil na besedo mrtev, je bil s še večjo prisilo porinjen v onstranstvo.

»Veste, kaj se zgodi z duhovi, ki predolgo tavajo med ljudmi?«

»To ne vem, prepričan pa sem, da imam cilj. Imam namen. Spadam v svet živih!«

»Spadali ste. Preteklik. Če ne boste spremenili prepričanja, vas čaka kruta usoda. Spremenili se boste v demona. Demoni pa škodujejo drugim. Si želite tega?«

Pogled je ostal pripet na njegovem. Seveda ni hotel postati zloben demon. Zloba mu ni bila v naravi. Možgani so se trudili sprejeti, smrti pa še vedno niso dojeli. »Kako to, da še nisem postal zloben, če sem že toliko časa mrtev?«

Brez pomislekov mu je povedala, da šest mesecev ni dolgo obdobje za duha. »Poleg tega imate to srečo, da so vas našli Povezovalci. Ustanova za katero delate. Njihova naloga je varovanje vam podobnih duš. Vendar je tudi njim dovoljeno pomagati le do določene točke. Ne bi pripomogli k vaši sprijaznitvi, če bi vas zasuli z informacijami, s katerimi se niste bili sprijazneni spopasti. Tako bi veliko lažje odtavali in še hitreje postali demon. Tudi oni ne rešijo vseh. Večino pa vseeno. Živijo med svetovi. Niso ne polno fizični, ne polno energetski. Odtujijo vas od navezav, ostalo delo pristane na vaših plečih. Morda se sliši kruto, vendar odlično opravljajo delo.«

Na glas se je opomnil na klic z ženo.

»Na drugi strani ni bila vaša žena, temveč imitacija njenega glasu. S to taktiko najučinkoviteje privedejo umrle v svoj krog. Žena vas ne sovraži, to vam lahko zagotovo povem. Telefon se poveže z občutki klicatelja in potem jih spreobrne. Bi želeli ostati pri njih, če bi vas žena vabila nazaj?«

Priznal je, da ne. Namignila mu je naj se obrne proti ekranu. Videl je objokan obraz žene, ki je zlomljena stala pred mrhovinarskimi kamerami. Video je bil srce parajoč. Hvalila je srčnost in dobroto svojega moža. Niti ene slabe besede ni našla o njem. Solze so mu oblile obraz.

»Ljubi vas, ne skrbite. In čuti, da ste še med nami. Ni ji lahko izpustiti izgube. Prav zato se morate spomniti, šele tedaj bo tudi v njenem srcu zavladal mir.«

Zasmrkal je in si iz žepa potegnil robček, da si je obrisal oči in nos. Fae mu je dala zagon, kot ga že dolgo ni čutil. Dokaz za dokazom je zgradila zaupanje.

Prosila ga je, naj jo zapelje do naslednjega počivališča. »Vam je kaj znano?«

»Tukaj sem nazadnje videl tovornjak.«

Našla si je ustrezno mesto in obstala. »Tukaj se je zgodilo, tukaj so vas ubili.«

Postal je pozornejši. Ničesar se ni spomnil. Nemiren je začel hoditi okoli Fae, ki je v rokah držala tablični računalnik. Odprla je mapo s slikami. »Eden izmed fantov se je bahal z njimi pred prijatelji. Prijavili so ga policiji. Proti njemu in prijateljema so našli obremenilne dokaze, ter jih obsodili.« Našla je sliko dekleta in jo povečala.

Raketa spominov je zapolnila luknjast spomin. Iz daljave je opazil tri mlade moške, ki so obkolili mladenko. Stegovali so roke proti njej, ona pa se jim je upirala. Eden jo je hotel zvleči v avtomobil, pa je začela kričati. Odločil se je stopiti v akcijo. Punca bi imela zaradi njihovih podivjanih hormonov uničeno celotno življenje in tega za nič na svetu ne bi dopustil. Ustavil je tovornjak in pohupal. Niso se zmenili zanj. Stopil je iz vozila in jih ogovoril. Oni pa so mu vračali s svarilnimi besedami. Zahteval je naj punco pustijo pri miru. Revica se je od strahu tresla. Približal se jim je in ker na nobenem ni opazil orožja, je v trenutku navdiha najbližjega zgrabil za zapestje. Fant se ni mogel razrešiti jeklenega prijema. Klofnil je mladeniča, ki ga je držal. Druge dva sta planila po njem kot sestradana leva. Vsi trije so pozabili na stari plen ter se osredotočili na novega. Hitro so ga spravili na tla. Brce in udarci so padali, dokler ni popustil prijema. S kotičkom očesa je zaznal, da je punca zbežala v gozd.

»Ne morem verjeti, kako grozni so nekateri ljudje,« si je grizla ustnico Fae ob slišanem.

»Dva sta tepla po meni, tretji pa je že iskal orožje. Našel je tako velik kamen, da ga je komaj držal z eno roko. Gnev v njegovih očeh je bil večji od moje ljubezni do Boga. Priletel je prvi udarec, potem drugi, pa tretji in četrti. Potem me je zmanjkalo. Ko sem se zbudil sem nagonsko stekel proti gozdu, da bi našel punco, ki se je morda kje skrivala. Po neuspešnem iskanju sem se vrnil do vozila in tam...«

»Zagledali na tleh ležati vaše telo?« je ugibala Fae.

Pokimal je. »Šok je bil močan. Gledati vase od zunaj ni prijetna izkušnja. Mlaka krvi ob glavi je trdila, da je bilo z mano konec. Zbezljal sem v gozd in taval toliko časa, dokler nisem izmučen od pritiska v glavi obležal na tleh. Ko sem se zbudil, nisem imel spomina o dogodku. Ostala mi je le še utripajoča bolečina v glavi. Še nekaj dni zatem sem jo čutil. So jo fantje izsledili, so jo našli in ji škodovali?«

»Niso. Našla je pomoč in predala zgodbo naprej policiji, ki je odločno ukrepala. Po nekaj tednih so zločince našli. Sedemnajstletnici ste rešili življenje. Veliko je štopala. Prvič se ji je zgodilo kaj takega in pravi da je bilo zadnjič. Zahvaliti se vam je hotela za dobroto, pa se vam ni mogla. Sedaj pa me zanima. Je bilo vredno dati lastno življenje in izgubo spomina za njeno kožo?«

Kot iz topa je ustrelil: »Kako da ne? Raje stari prdec, kakor mlada punca, ki ima pred sabo še celo življenje.« Utihnil je. Nato se je spokojno zasmejal.

»Vidite jo, kajne? Vidite luč.«

»Tako je. Moja družina me čaka in kliče.« Obrnil se je proti Fae. »Hvaležen sem ti, da si vztrajala z mano. Vem, da znam biti trmast. Tvoje dobro delo ti bo tisočkrat poplačano.« Objel jo je, preden je iz žepa vzel kovanec ter ji ga pomolil v dlan. »Čas bo, da grem. Vzemi ga za spomin. Samo še eno prošnjo imam zate.«

»Karkoli.«

»Zapiši vajini imeni v knjižico in jih shrani. Želim, da bi jih dobila moja žena.«

»Ne skrbite. Vse bom uredila,« je kimala s solzami v očeh.

Gledala je, kako je mahajoč izginjal v luči. On, nato meglena senca, potem le še obris in luč je poniknila. Stekla je do tovornjaka in iz njega pobrala stvari. V skoraj popisano knjižico je zapisala dve imeni, zadnjemu je dodala posvetilo: Najbolj čudovitemu angelu varuhu štoparjev. Naj ga luč ponese do Boga, naj ga Bog varuje.


Freebonacci za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021



223 views0 comments

Recent Posts

See All