• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

METULJI ALI ANGELSKA SPOROČILA zgodba št. 41

Marjeta je, ko je ostala sama, vso energijo posvetila delu. Po opravljeni službi je na hitro kako malenkost pojedla, potem pa odbrzela po opravkih. Ni se obremenjevala s kuhanjem, saj ni imela za koga pripravljati toplih obrokov. Zase? Ne, zanjo ni bilo važno. Niti ni imela časa, da bi se mudila pri štedilniku, preveč drugega dela je imela. Bilo je treba poskrbeti za vinograd, kletarjenje, vrt. Včlanila se je v društva, k telovadbi, zato je bilo treba dobro splanirati čas, da je lahko vse opravila. Zadnje leto je začela še planinariti. Tako je bilo treba čez teden opraviti čim več dela, da so ji ostale sobote in nedelje za potepanje po gorah.

Veliko literature o angelskih sporočilih je prečitala tisti čas, ko je iskala odgovore o življenju po tem, ko zapustiš ta svet. Hotela je dobiti potrditev, da ni s smrtjo vsega konec, da njen Stanč ni umrl, ampak nekje nadaljuje življenje v drugem stanju in pazi na njo, ki je ostala na tej strani. Angelska sporočila so se ji prikazovala najprej v zaporedju enakih številk na avtomobilskih tablicah. Ni mogla verjeti, kako veliko jih je videvala. Prej je le tu in tam opazila katero. Ti devetke, tri štirice … slednje je srečevala skoraj vedno, ko se odpravila v mesto po nakupih ali na obisk k sestri. Na internetu je poiskala pomen števil. Kmalu pa je odkrila, zakaj so se ji prikazovale. Angeli so jo pripeljali do prijatelja Janka, s katerim sta se sprva dobivala na nedeljskih kavicah, kasneje pa sta skupaj obiskala še kakšno goro. Janko je bil lastnik dveh avtomobilov, na katerih sta bili tablici s številkami 999 in 444. Zdaj je vedela, zakaj so ji te številke angeli pošiljali na pot.

Neko nedeljsko dopoldne sta se z Jankom spet odpravila na bližnjo Stenico. Bila je to strma pot, da je še Janka izmučila, čeprav je bil vajen še mnogo težjih poti. Za čuda Marjeti ta komaj tisoč metrov visoka vzpetina ni delala preglavic. Z Jankom je bilo prijetno hoditi, saj sta med potjo vedno klepetala. Čas je tako hitro mineval. Sploh nista opazila, kdaj se je začelo oblačiti, pripravljalo se je k nevihti ali vsaj k dežju. K sreči sta imela v nahrbtnikih pelerine in ju ni preveč skrbelo vreme. Nič jima ni moglo pokvariti razpoloženja. Kmalu sta bila na vrhu. Sama. Nobenega pohodnika nista srečala. Na mali jasici ju je čakala lesena miza z dvema klopcama. Snela sta nahrbtnika in ven potegnila malico. Bilo je to sadje in čokolada. Čokolada je morala biti vedno v nahrbtniku, za energijo. Janko je pripravil še fotoaparat. Vedno je ovekovečil uspeh s fotko. Obotavljajoče sta se postavila drug k drugemu in se nastavila avtomatiki objektiva. Kot da bi jima bilo nerodno, sta se vrnila k mizi. Kratek čas sta bila tiho, vsak s svojimi mislimi, dokler niso vmes posegli angeli.

Tokrat so poslali dva čudovita rumena metulja. Preletavala sta se nad Jankom, sedala sta mu na hrbet in kar nekaj časa nista odletela. Uloviti se nista pustila, čeprav se je Marjeta trudila. Spomnila se je na metulja, ki tudi ni hotel stran, ko je kakega pol leta nazaj ležala na ležalniku in počivala po delu v vinogradu. Priletel je od nekod in sedel na njen palec. Ni hotel odleteti, čeprav ga je hotela odgnati. Kako uro je vztrajal kljub premikanju noge. Angelsko sporočilo? Takrat ni vedela. Nekaj časa po tem je vse povezala … noga, hoja, planine.

Marjeta ni vedela, kaj naj pričakuje od Janka. Bil ji je simpatičen, nič ne bi nasprotovala, če bi jo objel in poljubil. Pogrešala je bližino in ljubezen. Pa kaj, če je imel partnerko, itak je bila to razpadajoča veza. To je vedela že dolgo, ker sta živela v isti vasi. Janko se ni spozabil. Verjetno on ni čutil tega, kot Marjeta.

Priletele so prve kaplje dežja, metulja pa sta odletela. Janko in Marjeta sta na hitro pospravila nahrbtnika, se ogrnila s pelerinami in se odpravila v dolino. Med potjo sta se ustavila pri svetišču, ki so ga planinci napravili ob poti. Bilo je pokrito z leseno streho, ki jima je dala zavetje pred nalivom. Sedla sta drug ob drugem, željna objemov, toda koraka bližje ni upal narediti nobeden. Po nalivu sta nadaljevala pot v dolino in odmislila hrepenenja. Hitro sta bila na dvorišču Marjetine domačije, med vožnjo sta bila bolj redkobesedna in zatopljena vsak v svoje misli. Poslovila sta se in si obljubila, da še kdaj ponovita nedeljski izlet.

Angeli pa niso odnehali.

Par tednov za tem jo je Janko spet poklical, če gre z njim. Rad bi ji pokazal nekaj lepega. In sta šla. Janko Marjeti ni hotel povedati kam gresta. Le naročil ji je naj vzame oblačila za preobleč zraven. Pa plezalno opremo naj tudi da v nahrbtnik. Ubogala ga je. Zgodaj sta zapustila dvorišče, vožnja do gorenjske je bila dolga. Med potjo sta se ustavila na počivališču. S pretvezo, da išče denarnico v predalu na sopotnikovi strani avtomobila, se je Janko sklonil k Marjeti in jo v hipu poljubil. Okamenela je od presenečenja. Zardela je v obraz, odmaknila pa se ni. Prepustila se je trenutku in užila, česar že dolgo ni. Njegove ustnice so bile tako nežne in sladke, da se kar ni mogla odlepiti od njih. »Saj sem vedela,« je končno lahko izdavila. » Moški in ženska ne moreta biti prijatelja. Vedela sem, kako se bo končalo.« Janko se je le zadovoljno nasmehnil, rekel pa ni nič. Le zmagoslavje se mu je zrcalilo na obrazu. Po obisku wc-ja in kavi z mlekom sta se počutila zbujena in pripravljena na nove izzive. Z roko v roki, lačna gorskega zraka in ljubezni, sta se odpravila do avtomobila.

Odpeljala sta se naprej. Pred njima so se vrstila gorata pogorja. Na enem izmed parkirišč je Janko parkiral avto. Kamorkoli se je Marjeta obrnila, povsod so bila strma pogorja, ob parkirišču je stala planinska koča, zraven pa še manjše koče, verjetno so bile to sobe za prenočišče pohodnikov. Pri avtu sta se preobula v planinske čevlje, pripravila palice na primerno dolžino, oprtala nahrbtnike in se počasi spustila v breg. Sprva je bila pot položna, potem se je začela strmo dvigati, na vrhu pa se je razširila v cesto. Po kakih treh urah hoda sta prišla do planinske koče na vrhu. Pojedla sta golaž in polento in se odpravila naprej po lahki travnati pohodni potki, obdani s kamni in planinskim cvetjem. Kmalu sta prišla do predela, kjer se je odprl pogled na čudovito zelenomodro jezero, na vsako stran omejeno z gorovjem. Bilo je Krnsko jezero v katero se je iz nasprotne strani ogledoval Krn. Marjeta je kar poletela do bistre vode, sezula čevlje in nogavice in stopila v mrzlo vodo. Oh, kako je prijalo ohladit si utrujena stopala. Sedla je na kamen ob vodi in uživala ob vsej tej gorski lepoti. Misli so ji uhajale na poljub v avtu. Spraševala se je, če bi morala imeti slabo vest, sicer pa, če kdo, bi jo moral imeti Janko. Ona je tako sama. Sicer nikoli ni zagovarjala prešuštva, a ker je vedela kakšno življenje je imel Janko, se niti ni obremenjevala s tem. Že mora tako biti, saj so angeli to načrtovali. Med razmišljanjem in opravičevanjem sami sebi se je ozirala okrog. Nenadoma je na produ ob sebi zagledala cel kup malih rumeno-modrih metuljčkov. Kljub temu, da jih je hotela prijeti, se metuljčki niso umaknili. Plezali so po kamenčkih, po njenih pohodnih čevljih, povsod okrog nje. Potegnila je telefon iz nahrbtnika in jih fotografirala. Metuljev običajno ni lahko dobiti v objektiv, a tokrat je bilo to narejeno brez problema. Kar nastavljali so se, kot fotomodeli. Popolnoma se je predala užitku, slaba vest je bila pregnana.

Janko kar ni mogel nehati tekati s fotoaparatom okrog in fotografirati metuljev in Marjete. Potem je poiskal prostor za odejo pod bližnjim drevesom in jo povabil k sebi. Ubogala ga je. Ni bila navajena, da bi moški pomislil čisto na vse. Ničesar ni pozabil. V svojem nahrbtniku je imel prav vse, podlogo za odejo, odejo, vodo, da ne bi dehidrirala, kokakolo za prebavo, sendviče za lakoto, čokolado za energijo, magnezij proti mišičnim krčem in celo puder za stopala. Ni bila navajena tega. Ko je bila poročena s Stančem, je bila ona tista, ki je morala misliti na vse, kar je bilo treba vzeti na izlet ali dopust. Sprememba ji je godila. Prepustila se je razvajanju. Ubogala je Janka in sedla na odejo. Ponudil ji je vodo in jo potegnil k sebi. Spet in spet jo je poljubljal, Marjeta pa mu je vračala poljube. Hotela sta nadoknaditi zamujeno.

Ura se je bližala četrti in morala sta razmišljati o vrnitvi, da ju ne bi na poti dohitela tema. Pospravila sta in se odpravila proti avtomobilu. Vedela sta, da se za njiju odpira novo obdobje.

Še pred temo sta bila pri avtu. Pospravila sta nahrbtnike v avto, preobula pohodne čevlje, zložila pohodne palice. Janko je Marjeti predlagal, da gresta še na čaj v kočo. Seveda je bila takoj za to, prilegel bi se ji vroč čaj. Sedela sta na terasi, srebala vsak svoj napitek in se prepustila vsak svojim mislim. Nenadoma pa je Janko Marjeto vprašal, če bi prespala v koči, jutri bi lahko še nekam šla. Kam ni povedal, naj bo presenečenje. Za trenutek je obnemela. Vedela je, da to ne bi bilo prav, ni se pa mogla upreti skušnjavi. Potegnila je telefon iz žepa, napisala sporočilo hčeri Jerneji, kaj misli o tem Jankovem predlogu, ta pa ji je odgovorila: »Pametna bodi!« In je bila, za sebe seveda.

Zjutraj sta vsa v devetih nebesih pozajtrkovala, pospravila stvari v nahrbtnika, oblekla pohodne cunjice in pohodne čevlje ter se odpeljala novim dogodkom naproti. Janko jo je vso pot držal za roko, kot da bi se bal, da mu bo pobegnila. Kot kakšno razposajeno dete je utripalo njegovo srce, ki ga je čutila v dlani. Skoraj prepričana je bila Marjeta, da je Janko neizmerno srečen. Angeli so opravili svoje poslanstvo.


Dušica za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021



117 views0 comments

Recent Posts

See All