• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

MOJA ANGELSKA ZGODBA št. 44

Nedavno je Eva praznovala svoj osemnajsti rojstni dan. Ker je bila rojena v zimskem delu letu, je prišla njena polnoletnost najkasneje v razredu. Prav zaradi tega so jo sošolci, zlasti pa njena najboljša prijateljica Manca, radi pobarali, rekoč: “Sedaj boš lahko tudi ti sedla za volan in začela z opravljanjem vozniškega izpita. V razredu si skoraj edina, ki ni začela še niti s teorijo.” Ko je Eva slišala takšne, sicer dobronamerne, očitke, je vselej dobila nepreijeten občutek, ki ga je občutila po vsem telesu. Začelo jo je mravljinčiti, trebuh jo je zabolel, kot bi se zvil v nekakšen krč, v glavi pa so ji začele odzvanjati misli: “Ne, ne , ne. Nočem voziti. Tega ne morejo kar zahtevati od mene.” Pomislila je, da je povsem zadovoljna z avtobusnimi prevozi, ki jo vsak dan pripeljejo v šolo in nato tudi odpeljejo nazaj domov. Nikoli si ni predstavljala sebe v vlogi voznice, kljub temu, da sta bila dolgoletna voznika tako njena starša kot tudi njen starejši brat Nik. Tudi on ji je večkrat v hecu rekel: Daj, sestrica, naredi že ta vozniški izpit. Potem me boš lahko kam zapeljala, obenem pa boš postala svobodna. Saj si tega želiš, kajne?” Eva se je ob takšni priložnostih Niku zgolj prijazno nasmehnila, a vedela je, da je odgovor na njegovo vprašanje nikalen. Ni si namreč želela izpita, saj jo je bilo samostojne vožnje na smrt strah. Ko je sedela na sovoznikovem sedežu ali pa nekje na koncu avtobusa in je vozil nekdo drug, je bila povsem umirjena. Takrat ni čutila strahu, saj je tistemu, ki je sedel za krmilom, zaupala, da bo svoje delo opravil tako, kot je potrebno. Sama je bila edina, ki si ni zaupala in zato tudi ni verjela, da bi lahko kdaj prijela v roke volan, postavila nogi na pedala in zagnala motor. Pri kolesu je bilo drugače, vozila ga je že od malih nog, pri tem je bila celo hitrejša od brata, saj ji je uspelo že pri rosnih štirih letih. Na njeno žalost pa niso bili le sošolci in Nik tisti, ki so jo radi opomnili na to, da ima sedaj priložnost, da se prijavi na vozniški izpit, ampak sta bila podobnega mnenja tudi starša. Spodbujala sta jo, naj se kar čim hitreje odloči za ta korak, saj ji bo omogočil, da bo postala neodvisna in se ji ne bo treba več obremenjevati z urami voznega reda, ki so bile včasih res nemogoče. Na to jo je še posebej rada opomnila mama, rekoč: “Pomisli na vso naglico in stres, ki ti jo povzroča zgodnja ura odhoda avtobusa. Če bi se v šolo peljala s svojim avtomobilom, bi ti bilo vse to prihranjeno. Enako bi bilo tudi s treningi ritmične gimnastike. Veliko manj časa bi porabila za prevoze.” Eva se je tega dobro zavedala, a želela si je, da bi imela še nekaj let čas. Menila je, da bo strah enkrat, ko bo odrasla, izginil in ji ne bo več povzročal težav.

“Enkrat se boš morala soočiti s tem,” je Manca začela pogovor nekega jutra pred začetkom pouka. “Slej ko prej boš uvidela, da je vozniško dovoljenje nekaj, kar je v sodobnem načinu življenja zares potrebno,” je nadaljevala. “Bi lahko prosim govorili o čem drugem,” je odvrnila Eva, upajoč, da bo sošolka spremenila vsebino pogovora. Manca ji je ugodila in res spregovorila o zanimivih prigodah, ki jih je doživela med vikendom. Globoko v sebi pa se je Eva dobro zavedala, da ima prijateljica prav in bo kmalu nastopil čas, ko bo morala strahu pogledati v oči in se soočiti z njim. Vedela je, da sam od sebe ne bo izginil in bo postajal vse večji in močnejši. Zato je še tistega dne sklenila, da se vpiše v avto šolo in s tem naredi prvi korak k uresničevanju cilja, ki se je tedaj zdel še povsem nedosegjiv. Ko je prišla domov, se je usedla pred računalniški zaslon in po nekaj klikih je bila uspešno vpisana v šolo vožnje ter obenem prijavljena na predavanja iz teoretičnih znanj. Že čez teden dni se je začela spoznavati s pravili, ki veljajo v prometu, in bila je prijetno presenečena, kajti snov jo je pritegnila veliko bolj, kot si je mislila. Da bi pozabila kar najmanj snovi, ki se jo je naučila, se je takoj potem, ko je zaključila s predavanji, prijavila na izpit iz cestnoprometnih pravil in bila uspešna že v prvem poskusu. Ta uspeh jo je navdal z upanjem in voljo, da se navkljub vsem strahovom, ki jih je čutila do vožnje, opogumi in poišče inštruktorja, ki jo bo vodil in spremljal med vožnjo.


Imela je srečo ali bolje rečeno, imela je zelo veliko sreče, da je prišla ravno do njega. Matej ni bil več najmlajši, a zato toliko bolj izkušen učitelj vožnje in strasten motorist, ki je bil svojemu poklicu popolnoma predan. Že ob prvem srečanju je opazila žar v njegovih očeh, ko ji je razkazoval avtomobil in ji razlagal njegove značilnosti. To ni bila zgolj strast, kakršno čuti do motornih vozil veliko fantov, mlajših in starejših, temveč je bilo poslanstvo, tisto nekaj, kar lahko začutiš le, ko delo opravljaš s popolno predanostjo in vsem srcem. Ni pa imel le neskončno rad svoje delo, Mateja je krasila njegova izjemna umirjenost, ki jo je sila uspešno prenašal na svoje učence. Tudi Eva ni bila izjema in morda ji je to pomenilo še nekoliko več kot ostalim, saj je bila prvikrat, ko je sedla za volan, pa tudi kasneje, ko je imela za seboj že nekaj prepeljanih kilometrov, izjemno nervozna in je zato ob sebi prav potrebovala nekoga, ki ji je s svojo mirnostjo odvzel del bremena in ji tako pomagal, da ure vožnje niso bile več tako stresne, kot bi bile sicer. Večkrat se je zgodilo, da so se Evi od napetosti tresle roke in takrat jo je Matej vselej pomiril, najprej s svojim prijaznim stavkom: “Vse bo dobro, ni razloga, da tako skrbiš,” nato pa jo je še prijel za tresočo roko, ki jo je ravno položila na menjalno ročico, jo nežno pobožal in z nasmehom na obrazu dejal: “Verjemi, skupaj bova vse “zvozila”. Tako se je lažje sprostila in po nekaj urah začela v vožnjo celo uživati, kar se ji je še do nedavnega zdelo popolnoma neuresničljivo. Matej jo je spodbujal in prav zaradi njega so učne ure minile kot bi mignil, saj jih je znal popestriti s svojimi iskrivimi pripovedmi o zanimivih doživljajih na motorju ter preko pogovorov, s katerimi je neizmerno pripomogel k Evinemu boljšemu počutju na vozniškem sedežu.


Tako sta dva meseca intenzivnih ur vožnje kar poletela mimo in Eva je bila pripravljena na odločilni izziv, zadnji korak, ki ga je še morala storiti do izpolnitve svojih želja. Le še izpitna vožnja jo je ločila od vozniškega dovoljenja, ki bi predstavljal veliko pridobitev v njenem življenju in bi uresničiv tako njene sanje kot tudi pričakovanja vseh, ki so jo imeli radi in ji stali ob strani, kajti vedeli so, da bo tako postala mnogo bolj samostojna. Na dan izpita se je Eva zbudila že zgodaj zjutraj, saj se je zavedala pomembnosti dogodka. Le nekaj trenutkov preden se je odpravila od doma, ji je zazvonil telefon in brez, da bi pogledala, kdo kliče, se je hitro oglasila. Bila je Manca. “Halo, Eva, si tam? Želela sem ti le zaželeti vso srečo pri izpitu. Misli na pomembne stvari, ki te jih je naučil Matej in vse bo v redu. Pa glej, da ne zamenjaš desne in leve,” se je še pošalila prijateljica ter dodala, da bosta v primeru uspešnega izida dosežek proslavili z limonado in kepico sladoleda v središču mesta, do tja pa bo seveda morala peljati Eva. Ko sta nehali s pogovorom, je telefon ponovno zapiskal. Tokrat je bilo sporočilo, in sicer Nikovo. Pisalo je: “Srečno, sestrica. Komaj čakam, da se skupaj kam odpeljeva.” Ob tako spodbudnih besedah in dejstvu, da bo poleg nje sedel Matej, je bila Eva bolj samozavestna in prepričana vase. Čeprav je vedela, da le redki uspejo že v prvem poskusu, je upala, da bo njej vendarle uspelo. Ne toliko zaradi sebe, bolj kot to si je želela navdušiti svojega učitelja in ga narediti ponosnega. Z Matejem sta res spletla posebno vez, ki je presegala zgolj profesionalni odnos med učiteljem in učenko in bila zato že mnogo bolj prijateljskega značaja. A na dan izpita sta morala vseeno ohraniti resnost, kljub temu da sta se medtem, ko sta bila v avtu sama, veliko šalila in se zabavala. Tisti dan namreč nista bila sama, na zadnjem sedežu je bil tudi ocenjevalec, ki je odločal o tem, ali bo Eva uspešna ali ne. Nekaj minut preden je vstopil v Matejev avtomobil in se je začela izpitna vožnja, se je inštruktor obrnil k Evi in ji dejal: “Dobro sva sodelovala. Sedaj je napočil čas, da to znanje pokažeš in tako sebi in drugim dokažeš, da si zmožna premagati tudi ovire, večje od vsakodnevnih šolskih ocnjevanj, ki si jih že dobro vajena. Če boš odpeljala tako, kot vem, da znaš, boš zagotovo uspešna. Verjamem vate!” Te besede so Evi vlile še dodatno motivacijo in željo, da bi se izkazala in dala vse od sebe. Roki je položila na volan, globoko vdihnila in izdihnila, se obrnila k Mateju in mu rekla: “Pa dajva. Saj bo šlo. Zdaj verjamem v to.” Nekaj trenutkov kasneje se jima je pridružil gospod, ki je ocenjeval Evino vožnjo, in izpit se je lahko začel.

Ko so se po slabi uri pripeljali nazaj pred izpitni center in je Eva ugasnila motor avtomobila, je zavladala tišina. Matej se je nekoliko živčno presedal na sovoznikovem sedežu, Eva je strmela predse in čakala, da izve končni rezultat. Ni imela natančnega občutka, ki bi ji povedal, kako je opravila, je pa v sebi začutia nekaj, česar ni znala niti opisati, vedela je le, da je pozitivno čustvo, ki ji je vlivalo upanja, da se bo vse izteklo tako, kot si je želela. In res, čez nekaj sekund je gospod na zadnjem sedežu naznanil, da je izpitne vožnje konec in da je bila Eva pri tem uspešna. Zaželel ji je še srečno vožnjo ter nato odšel. Nato se je zgodilo nekaj, kar si bo Eva zapomnila še veliko bolj, kot sam izpit. Matej jo je od navdušenja stisnil k sebi in jo objel. Čestital ji je in videlo se je, da je njenega uspeha vesel enako, kot bi bil njegov lasten. Segla sta si v roki in ker je Matej vedel, da Eva strastno spremlja nogomet, ji je rekel: “Bravo, dekle, ena proti nič za nas. Dosegla sva zadetek, in to zmagovalni.” Eva je bila tako vesela svojega dosežka, da niti ni dobro vedela, kaj naj reče, a vseeno se je potrudila zbrati misli. “Matej, hvala ti za vse. Za čisto vse, od prve ure, ko si mi razkazal ta avto in me učil, kje se kakšna reč nahaja in čemu služi, pa vse do danes, ko sva na najboljši možen način zaključila najino skupno pot. Od sedaj naprej ne bova več vozila na sosednji sedežih, se bova pa morda kdaj srečala na cesti, drug poleg drugega, ti na svojem motorju, jaz pa v avtomobilu. Preden sem te spoznala, sem imela ogromen strah pred vožnjo, ki me je povsem ohromil in mi preprečeval, da bi se opogumila in se vpisala v šolo vožnje. Tebi je uspelo nekaj, kar se bila prepričana, da je povsem nemogoče. Pomagal si mi premagati ta strah, ob tem pa dosegel celo to, da sedaj z veseljem sedem za volan in v vožnji iskreno uživam. To se mi je še pred dvema mesecema zdelo tako nemogoče, kakor se mi zdi možnost, da bi kdaj pretekla maraton,” se je pošalila Eva, ki je sicer bila ljubitejica športa, le v teku se nikakor ni našla. “Vselej, ko bom sedla v avtomobil, se bom spomnila nate in na tvoje neprecenljive nasvete, ki si mi jih zaupal. Hvala ti, Matej, za vse, kar si storil zame. Za tvoje razumevanje ter voljo, da si me sprejel takšno, kakršna sem bila, z vsemi strahovi vred, pa za tvojo umirjenost, sproščenost in prijetno energijo, ki si jo prenašal tudi name. Zares sem ti iz srca hvaležna,” je zaključila Eva in se nasmehnila.


Ko je tistega večera legla k počitku, je bila vesela, kot že dolgo ne. Zelo je bila zadovoljna, da ji je uspelo premagati oviro, ki se je še nedavno zdela nepremostljiva. Veselila se je naslednjega dne, saj je vedela, da bo lahko novico delila s svojimi sošolci in prijatelji, za katere je bila prepričana, da se bodo tega uspeha razveselili enako močno, kot sta se ga njena starša in brat Nik. Preden je zaspala, je še enkrat podoživela dogodke tistega dne. Pokrila se je z odejo, se udobno namestila, nato pa se je obrnila k starejšemu bratu, ki je bral

na sosednji postelji, in mu potiho rekla: “Veš Nik, tudi angeli obstajajo. Angeli, ki ne živijo v nebesih, daleč stran od nas, ampak tisti, ki prebivajo tu, med nami. Takšni, ki se nam kažejo v človeški podobi in nam s svojimi dejanji vlivajo pogum in upanje ter vero v lepo, prijazno prihodnost. Eden takšnih je tudi Matej, v to sem prepričana. Je veliko več kot zgolj učitelj vožnje in njegovo delo je veliko bolj plemenito od običajnega. Svojega dela ne opravlja zgolj strokovno, ampak s tolikšno mero topline in človeškega čuta, da sem prepričana, da je v njem nekaj posebnega, takega, kar imajo vsi angeli, ne pa tudi vsi ljudje. Matej nosi v sebi lastnosti, ki niso značilne le za dobre ljudi, ampak presegajo celo njih. Je angel v človeški podobi, ki mi ga je bilo dano srečati in spoznati. Za to priložnost sem neizmerno hvaležna in Matejeva dobrosrčnost bo v mojem spominu ostala za zmeraj.” Preden sta zares zaspala, je Eva le še dodala: “Če želiš, te lahko jutri jaz peljem na trening, potem pa se bova še nekje ustavila in nekaj spila. Brezalkoholenega, seveda. Tako bova poskrbela za varnost na cesti, prav tako pa vem, da naju bo v mislih ves čas varoval tudi Matej. Moj angel varuh.”


R. S. za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021



18 views0 comments

Recent Posts

See All