• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

NEVIDNA POMOČ zgodba št. 99

Laro, njenega sina in njeno prijateljico sem spoznala na morju. Z mojo družbo smo stavili, če si jih upam ogovoriti, ker znam rusko. Pa sem jih. Lara je povedala, da bosta s sinom ostala v Sloveniji, ker se je poročila s Slovencem, prijateljica pa se bo vrnila v Rusijo, ker je pri Lari le na obisku. Tako sem stavo dobila in v naslednjih dneh smo se družili in spoznavali.

Tudi po odhodu z morja smo nadaljevali z druženjem. Ko se je prijateljica vračala v svojo domovino, mi je rekla:

»Prosim, drži se je, ker to srečanje ni bilo kar tako. Bilo je z namenom!« Kako preroško!


Spoznala sem tudi Larinega moža. Družinsko smo se povezali. Skupaj smo hodili na izlete, praznovali rojstne dneve, njenega sina sem učila našega jezika … Družili smo se štiri leta. Potem so se pri njih počasi začele težave. Lara je sanjala o mnogih stvareh in hkrati ugotavljala, da se ji poti čedalje bolj zapirajo. Tudi pred mano se je zaprla. Bila je le še osamljen, trepetajoč list na visokem jesenskem drevesu. Nenadoma, nepričakovano pa je zmanjkalo življenjske moči in … najedla se je tablet. Ker je prišla pomoč prepozno, je umrla in to pri 35-tih letih.

Za seboj je pustila sina, srednješolca.

Teden dni po pogrebu me je obiskala v sanjah. Govorila mi je čisto blizu obraza, da sem čutila njen dih.

»Morala sem to narediti. S tem sem rešila sina. Prosim, pomagaj mu. Meni je sedaj lepo.«

Zasmejala se je in nagajivo razprla oči, kot vedno, ko je hotela kaj pomenljivega povedati. Odmikala se je in z rahlim nasmeškom na obrazu izginjala v temi. Prebudila sem se, se v hipu usedla na posteljo in gledala v temo. Še vedno je lebdela njena podoba. Bila sem vsa naježena in še vedno sem čutila njen dih. Zavedla sem se, da že nekaj časa nisem govorila z njim.

Tisti dan me je v službo po telefonu poklicala neka ženska in naročila tajnici, naj mi povedo, da je Larin sin imel prometno nesrečo. Poklicala sem k njim domov, a se ni nihče oglasil. Večkrat sem klicala, tudi oglasila sem se tam, a nisem nikogar dobila. Spoznala sem, da nekaj ni v redu, preganjalo me je, kje je fant. Šla sem na pogovor z Larinim sinom v njegovo šolo. Ni ga bilo v razredu. Poiskala sem razredničarko, ki mi je povedala, da ne hodi v šolo in ne ve vzroka. Pretresena je bila, ko sem ji povedala, kaj se je zgodilo. Nihče jih ni obvestil. Šla sem na pogovor k šolski psihologinji. Obljubili so, da bodo šli k njemu domov in mu bodo pomagali. Šla sem na socialno službo. Tudi oni so obljubili, da se bodo pozanimali in pomagali. Stvari so stekle. Vsi so izpolnili obljube. Rezultat vsega je bil, da se je fant vrnil v šolske klopi, dobil štipendijo in uspešno končal šolo.

Nikoli nisem izvedela, kdo me je takrat poklical po telefonu.


Nekega dne sem se peljala iz službe proti domu. Cesta je bila prazna in lahkotno sem se predajala svojim mislim. V glavnem je bila cesta ravna. V klancu sem prestavila avto v prvo prestavo in se počasneje vzpenjala proti ovinku. Kar naenkrat je iz ovinka proti meni pripeljal avto z nasprotne strani. Zaradi prevelike hitrosti voznik ni mogel obvladati vozila in pravilno speljati ovinka. Vse se je zgodilo v delčku sekunde. Nisem mogla zapeljati bolj na rob svojega voznega pasu, ker je bil spodaj breg. Zastal mi je dih, razširila sem oči, odprla usta, se z vso silo oprijela volana … in se predala usodi. Čakala sem na pok. Tedaj se je v avtu nekaj zganilo, čutila sem piš in nekdo je prijel volan ter ga z vso močjo obrnil v levo stran, da sem zapeljala na nasprotno stran cestišča. Gledala sem volan in kaj se dogaja pod mojima rokama. Bila sem kot v transu. Hotela sem obrniti volan nazaj ali ga zadržati v prvotnem položaju. Čutila sem, da je nekdo z menoj v avtu. Ko sem se spet zavedla, sem spoznala, da se nasproti vozeči avto ni zaletel vame in da moram avto čim prej zapeljati nazaj na desno stran, saj bi izza ovinka lahko pripeljal drug avto. K sreči ni bilo nikogar. Spet sem sama upravljala z volanom. Prepeljala sem ovinek in ustavila avto na primernem kraju. S tresočimi nogami sem hitela gledat, kaj se je zgodilo z nesrečnikom, ki je zapeljal čez cesto in po bregu. Je še živ, sem razmišljala in se bala, v kakšnem stanju ga bom dobila. Breg je bil strm in spodaj je bila cesta. Na pričakovanem mestu ga ni bilo. Ugledala pa sem ga, ko je peljal iz brega med sadnim drevjem nazaj na cesto. Kako je lahko obvladal vozilo na strmem bregu?! Kar stala sem tam in gledala za njim. Nekaj časa sem še upala, da se bo vrnil in se bova skupaj čudila, kakšno srečo sva imela. Ni prišel, ampak je nadaljeval vožnjo.

Tudi jaz sem peljala naprej, misli so se mi vrtele, le okrog edinega vprašanja: kdo mi je v avtu pomagal, ko mi je obrnil volan in tako poskrbel za mojo varnost. Moj angel varuh, moj pred kratkim umrli oče ali moja pokojna prijateljica? Nevidna pomoč me je rešila pred hudo nesrečo. Pa ne samo mene, tudi nasproti vozečega voznika, saj se tudi njemu ni nič zgodilo. Zahvaljevala sem je nevidnemu rešitelju v imenu obeh. Vmes sem se spomnila tistega stavka ob slovesu od Larine prijateljice: »To srečanje je bilo z namenom.« Ja, pomagala sem Larinemu sinu, je sedaj Lara pomagala meni? In piš v avtu? Bil je podoben kot v sanjah, ko se mi je prikazala.

Še dolgo po tem dogodku sem v avtu čutila neko prisotnost in na volanu občutek vrtenja nevidnih rok.


M. S.


za LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021





144 views0 comments

Recent Posts

See All