• ALEŠ

PISARIJA

Updated: Feb 12

Moja pisarija vodi v vrsto raznoraznih takšnih in drugačnih razmišljanj ali pa uvodov v razmišljanja, ki spremljajo pisanje, odpiranje tem in debato o teh temah. Sam tipkam brez nekega razmišljanja in idej o teh temah. Ponavadi se zgodi spontano, kot morda pri nekaterih pisateljih, ki pravijo, da sredi noči dobijo neko idejo, misel, navdih za pisanje. Po poti tega ne-razmišljanja o tem kaj tipkam se potem besede same zlagajo, nalagajo in sestavljajo, kot da so mi položene v glavo, ter se servirajo same kot v fazi nekakšnega delirija besed in občutkov, katerih določen del delim v tem blogu, določen del pa hranim za knjigo. Ko se sprašuješ o tem iz kje prihajajo ta ˝narekovanja˝, ko tudi sam veš in si tudi priznaš, da tvoj intelekt ni sposoben napisati takšnih stvari se tudi vprašaš od kje se znajdejo te besede, stavki, sestavki in cele strani. Čez čas se enostavno prepustiš toku pisanja, pa naj bo to pisanje še tako nenavadno, čudno ali čudaško. Stvar nato sprejmeš in se enostavno prepustiš občutkom in nerazumljenim stihom, ki sledijo v nekakšni razumni formi, večkrat pa tudi že meji na filozofske pisarije o življenju na tem in/ali onem svetu. V kolikor se prepustiš kritiki te le ta lahko hitro povleče na napačna pota in morda lahko začneš tudi dvomiti o svojih doživetjih in čutenjih. Ko sem nekega dne googlal kaj in kako se to zgodi sem ugotovil, da k sreči nisem edini, ki se mu to dogaja, vendar ima vsak ta dar malo drugače zapeljan. Seveda nihče tega ne želi priznati na glas, ker škodi njihovi slavi/intelegenci/karieri/družbenemu ugledu.... kar je v neki meri logično in smiselno saj bi s priznanjem vzbudil dvome o svoji prisebnosti in si s tem nekako umazal ime in odprl ogromno debat. Veliko ljudi bi takšno avtomatično pisanje hitro postavilo v neka stanja podzavesti, stanja nekih občutkov in razmišljanj, ki jih gojiš podzavestno. Enkrat, ko to presežeš se enostavno prepustiš in začneš sprejemati to kar si in kar ti je namenjeno, kajti prepustiti se naravi sili in nekakšni energiji, ki te je izbrala za to pot je na koncu nekaj najlepšega kar se ti lahko zgodi brez, da bi imel nekakšen dejanski vpliv na dogajanje. Ugotoviš, da te je narava, Bog ali onostranstvo izbralo za kanaliziranje teh misli, besed in stavkov, ki jih deliš s širšo javnostjo in poskušaš slediti tem navodilom in cilju. Osebno se mi zgodi, da nekako padem v fazo nekakšnega delirija in pišem kot nor, komaj sledim tem besedam in stavkom, ki in ko se mi porajajo v glavi, oziroma jih niti ne moreš v naprej načrtovati. Faza pisanja/narekovanja teče tako hitro da poizkušam s tipkanjem sploh ujeti vse kar mi je narekovano/vsajeno v glavo in se pretaka v stavke in sestavke na poti do pisanja neke logične ali pa tudi nelogične oblike besedila. Na koncu upam oziroma vem, da vse to vodi v nekakšno knjigo/knjige, članek, kolumno, blog nekih razmišljanj o tem in onem na tej ali oni strani sveta. Ko sprejmeš, da te je narava ali Bog izbral za takšno ali drugačno nalogo s tem lažje živiš in se lažje osredotočiš na pisanje in to pisanje potem preneseš na papir oziroma računalnik. Takšne načine narekovanja, vstavljanja misli, idej, zmagovalnih zgodb, načrtov, slišanje glasov, slišanje melodije, ritma, skladbe, ki še ni napisana, videnje slike, ki še ni narisana, knjige, ki še ni napisana so priznali tudi mnogi slavni in znani. Med njimi najdemo različne ljudi od Tesle, Beethowna, Beatlov, Sokrata, Ivane Orleanske, Winstona Churchila, Pitagore, Gandhija, J. K. Rowling, Stephen King, ... in mnogih drugih pisateljev, skladateljev, pesnikov, slikarjev, arhitektov, ki so sami priznali, da padejo notri v nek tok misli in si že vse jasno predstavljajo, vendar vseeno v nekem drugačnem stanju zavesti. Kot bi se dogajalo na nekakšni drugi ravni in so jim stvari nekako telepatsko položene v misli. Začetek pesmi The Sound of Silence dobro ponazori moje misli;






Ljudje, ki se imajo za nekako prizemljene in vse svoje talente pripisujejo njihovi inteligenci in sposobnosti se včasih premalo zavedajo tudi duhovnega sveta, ki jim pri tem pomaga ali pa daje navdih in ideje za njihove kreacije. Največkrat slišan je stavek: ˝Ideja mi je padla kar z neba˝ ali pa ˝Ponoči sem se zbudil in dobil idejo˝.

Včasih se sprašujem in razmišljam kaj si bo mislil moj sin, vnuk, pravnuk, ko bo prebiral te zapiske, ki jih bom skušal kasneje nekako povezati v neko knjigo, čeprav nimam pojma kako se to naredi. Prebirali in razmišljali bodo o tem kaj sem z nečim mislil, jaz pa bom blizu ob njih in jih čuval. Svojim otrokom bom poizkusil razložiti, da naj na svoji poti ohranjajo razmišljanje in odprtost tudi do nerazumnega, večkrat nerazumljenega, nepojasnjenega in nevidnega duhovnega sveta, seveda brez vsiljevanja in pritiskanja.


13 views0 comments

Recent Posts

See All