• Vaše zgodbe in prispevki

POLETNA zgodba št. 74

Bilo je nekega poletja, ko me je prijateljica povabila k sebi na počitnice. Rekla je, da ima prostor v svoji hiški in naj stopim nekoliko iz mesta na drugačen zrak. Pa sem šla.

Po krajšem potovanju z avtobusom sem prišla do njene vasice, prijateljica me je že čakala na postaji. Njena hiška leži nedaleč od morja, kakšnih petnajst minut sprehoda do obale. In res je popolnoma drugačen zrak, kar sem začutila že takoj ob prihodu. Še dobro, da sem se odločila priti.

Ker sem prišla prav v času opoldanske priprave kosila, sva seveda hitro sedli na verando ob že pogrnjeno mizo. Prijateljica je pripravila skromno a odlično kosilo, predvsem pa sem bila vesela velike sklede solate, ki se prileže v teh precej toplih dneh. Po kosilu sva še kratek čas kramljali, potem pa mi je pripravila moj prostor v hiški.

Želela je, da bivam v dnevni sobi, izredno lepi in zračni, ker ima okna na vzhod in je od opoldne dalje v senci, torej nekako najhladnejši prostor hiške. Njena soba je zraven, je pripomnila. Raztegnila mi je sedežno garnituro in mi tako uredila udobno posteljo, jo prekrila s svežimi in dišečimi rjuhami ter mi rekla, da je v navadi popoldan vedno malo počivati, saj da je zunaj preveč vroče, da bi karkoli počeli. Poslušala sem njen nasvet in se tako nekako 'vselila' v njeno dnevno sobo.

Soba je bila izredno lepo opremljena, nekaj starega masivnega pohištva, majhna stara televizija, nekaj slik na stenah z morskimi motivi, na sredi mizica in lesena skleda s sadjem. Priznati moram, da sem bila nekoliko utrujena od potovanja, hlad sobe je prijal, pripravljena postelja pa me je kar vabila k sebi. Vzela sem nekaj blazin, si uredila napol sedeči položaj, vzela knjigo in se po nasvetu prijateljice odločila za popoldanski počitek.

Od daleč sem slišala, kako je prijateljica pospravila posodo v kuhinji, nato pa še nekaj urejevala po notranjosti svoje prijetne hiške. Zunaj je pritiskalo poletno sonce, jaz pa sem brala neki roman – verjetno že tretjič ali četrtič. Lepih zgodb se ne naveličam. Čez čas sem slišala na drugi strani stene, torej iz smeri prijateljičine sobe, prijetno glasbo. Očitno je bilo, da je prijateljica prižgala radijski sprejemnik in se tudi sama prepustila popoldanskemu počitku.

Čez nekaj časa sem zaslišala znano pesem, ki je prehajala skozi steno in bila sem vesela, da še obstajajo radijske postaje, ki vrtijo dobro staro glasbo. Današnja glasba mi je vse preveč tuja, neosebna in včasih celo nasilna. Nekoč pa so bile pesmi bolj spevne, melodične in sploh polne dobrih besedil. In pevci in pevke so še znali odlično interpretirati ter prepevati – danes je to bolj recitacija in nekakšno petje na treh tonih. To ni zame.

Prijetne pesmi so se vrstile, večino sem prepoznala – in spomini so me seveda ponesli v čase kar precej daleč nazaj. Zaprla sem knjigo in se prepustila znanim melodijam in pesmim, kakšno sem si tudi zraven tiho zabrundala. Bolj po tiho – predvsem zato, da bi me prijateljica ne slišala. Očitno sem se sprostila, bilo mi je udobno, nekoliko utrujena od poti pa sem seveda zadremala. Prijetno in sproščeno.

Prebudila sem se kasneje, očitno je popoldanska vročina že potihnila, prijateljica pa je medtem očitno ugasnila radio – v hiški je bilo vse tiho, spokojno in domače prijetno. Ponovno sem vzela v roke knjigo in pričela brati. Nekaj minut kasneje sem zaslišala odpiranje vhodnih vrat in prijateljica se je očitno vrnila z vrta ali kakšnega drugega opravka. Počasi sem vstala in ji odšla naproti.

Srečali sva se v hodniku, nekako na pol poti do kuhinje. Povedala mi je, da je skočila do sosede po nekaj sveže zelenjave za večerjo, po poti pa še po steklenico domačega vina, ki je tukaj resnična posebnost. Ugotovila sem, da je ura že kar precej pozna, sonce se je že skoraj nagnilo v večer – toda ob morju so dnevi dolgi, zato ne čutimo tako hitro prihajajočega mraka. Še dobro, da je tako. Opoldanski počitek mi je resnično prijal.

S prijateljico sva sedli na verando ter opazovali večerno nebo. Ponovno sva kramljali, med pogovorom pa sem ji omenila moj popoldanski počitek ob odlični glasbi z njenega radijskega sprejemnika s sosednje sobe. Prijateljica me je nekoliko začudeno pogledala in stopila v hiško. Čez nekaj minut je prinesla srednje velik tranzistor.

'Poglej', mi je rekla, 'to je radijski prejemnik, ki ga imam v svoji sobi. Baterij ni v njem že kakšnih deset let, ker je pokvarjen – električnega kabla pa nimam. Edina stvar, ki pri tej hiši za silo deluje je star televizijski sprejemnik v dnevni sobi, v kateri si.' Začudila sem se. 'Ne, ne', sem ji odgovorila. 'Točno vem, da je prihajala glasba iz tvoje sobe, ki je zraven dnevne sobe, v kateri sem počivala. Radijski sprejemnik si vklopila malo za tem, ko sva so odpravili na popoldanski počitek.' Prijateljica je zmajala z glavo. 'Ne bo držalo, draga moja. Ko si se odpravila na počitek, sem odšla najprej v trgovino, nato pa k sosedi na klepet, da bi te ne motila. Ves popoldan me ni bilo doma. Prišla sem šele malo prej in res ne vem, o čem govoriš. Moj stari radijski sprejemnik se ne more vklopiti, imam ga samo še za spomin.'

Obsedela sem kot vkopana. Kaj sem poslušala to popolne? Od kod so prihajale znane melodije? Kako je mogoče, da je pokvarjen radijski sprejemnik samo zame igral pesmi moje mladosti? Kje sem bila? Kaj se je v resnici zgodilo?


Jemmine G. BACH




36 views0 comments

Recent Posts

See All