• Vaše zgodbe in prispevki

POMLADANSKA zgodba št. 94

Zgodnja pomlad je že trkala na vrata. Bil je mesec maj, sonce je opoldan že pokazalo, da se bližajo toplejši dnevi. Vedela sem, da moram v teh dneh še plačati eno posebno položnico – zadnjo od nekoliko višjih, ki se naberejo preko zime. Višjo zaradi ogrevanja.

Čeprav preneham z ogrevanjem vedno na prvi pomladanski dan, da nekoliko prihranim, pa vendar še pride položnica 'za nazaj'. V kuhinji in svoji sobi zaprem radiator takoj, ko posije pomladansko sonce, čeprav je po večerih še nekoliko hladno, vendar oblečem dve stari jopici, pa grem malo prej v posteljo. To pomaga. In tudi hlad mine.

Vedela sem, da bo ponovno težava s plačilom te položnice. Preko zime nisem prihranila dovolj denarja zanjo, saj sem kupila za Božične praznike kakšno darilce preveč – in se je pač moj kupček prihrankov stanjšal. Toda imela sem rešitev, ki sem jo že preizkusila. Za takšne primere imam pripravljena poročna prstana, svojega in od pokojnega moža, pa grem z njima v zastavljalnico. Tam je izredno prijazen možak, ki mi vedno zanju ponudi dovolj denarja, da uredim pomladansko plačilo ogrevanja, preko poletja prihranim nekaj denarja, pa potem prstana ponovno 'odkupim'. In tako do naslednjič. Ne bo prvič.

Pripravim torej vse potrebno – poiščem prstana, ki ju hranim v lepi modri škatlici, še originalni izpred mnogih let. Previdno pogladim najprej svojega, manjšega (uh, kako drobne prste sem imela takrat), nato pa pobožam še njegovega, nekoliko večjega in malenkost bolj obrabljenega. Tiho zaprem škatlico in jo dam v žep plašča. Vzamem ruto, saj je zunaj še hladno, torbico s položnico, tisto nekaj denarja v kuverti in vozovnico za avtobus. Pa se odpravim v mesto.

Dan je bil lep, sonce me je spremljalo. Z nekoliko težkim srcem sem stopila v zastavljalnico in prijazen možak je že nekako slutil, kaj bo. Oba sva poznala postopek, a sva kljub temu izmenjala najprej nekaj obveznih vljudnih stavkov. Nato sem v zadregi potegnila staro modro škatlico iz žepa plašča in mu jo pomolila. Vedela sva, kaj sledi. Gospod je z znano in spoštljivo gesto škatlico odprl, da bi preveril, če je vse tako, kakor je vedno bilo. Toda – škatlica je bila prazna!

Za Božjo voljo! Kaj se je zgodilo? Sem prstana pozabila dati vanjo? Ne, to ni mogoče. Sem ju izgubila? To bi bil smrtni greh. Skoraj sem se onesvestila. S tresočo roko sem preverila še v torbici in ponovno v žepu plašča. Nič. Ničesar nikjer. Kaj sedaj? Gospod je opazil mojo zadrego in mi ponudil rešitev. 'Draga gospa', je rekel. 'Poznava se že vrsto let in vem, da ste pošteni. Verjetno ste prstana pozabili doma. Narediva tako – jaz vam dam dogovorjeno vsoto denarja, da lahko uredite plačilo, vi pa mi prinesete prstana jutri.' Pogledala sem v tla in osramočeno pokimala. 'Hvala', sem mu tiho rekla, 'iskrena hvala za vaše zaupanje. Ne vem, kako se je to lahko zgodilo.' In s sklonjeno glavo ter mehkimi koleni stopila iz zastavljalnice proti uradu za plačilo položnic za ogrevanje.

Prišla sem do okenca za plačilo. Prijazna mlajša gospa je sprejela položnico, jaz pa sem že preštevala denar, da poravnam račun. 'Samo trenutek prosim počakajte, gospa', mi je rekla prijazna uslužbenka. 'Nekaj moram preveriti', je dodala – in pričela tipkati po računalniku. Bog ne daj, da bi bilo še več težav na ta dan, sem si rekla. Ne bom prenesla.

Čez nekaj trenutkov me je pogledala, postavila položnico pred mene in rekla: 'Preverjala sem vaša plačila za letošnje leto in ugotovila, da imate kar nekaj preplačila. To pomeni, da ste plačali več, kakor ste do sedaj porabili.' Pogledala sem jo, kakor da ne razumem povsem. Pa je ponovila bolj počasi in razločno: 'Plačali ste več, kakor porabili – zato vam bomo vrnili nekaj denarja. Samo tukaj podpišete prejem, pa bova takoj uredili.' Svojim očem in ušesom nisem mogla verjeti.

Gospa mi je naštela nekaj denarja, vrnila položnico in mi zaželela lep dan. Sonce je ponovno posijalo. Z radostjo v srcu sem stopila nazaj do zastavljalnice k tistemu prijaznemu gospodu, mu povedala, kaj se je pravkar zgodilo in mu s hvaležnostjo vrnila denar, ki mi ga je tako prijazno posodil. On pa mi je vrnil mojo drago in nadvse ljubo, staro modro škatlico. Ob tem me je kar zmrazilo – le kje sta prstana, za Božjo voljo?

Stopila sem na avtobus in se odpeljala domov. Vso pot sem molila, da ju nisem izgubila, da ni moja zmešana glava naredila kakšne neumnosti in ju po pomoti ... niti pomisliti nočem.

Prišla sem domov, popoldan se je že krepko pričel, stanovanje je bilo bolj hladno, kakor pa zunaj. Odprla sem okno v kuhinji, da jo nekoliko pogrejem, preden pride večer. Sedla sem na stol ob kuhinjsko mizo in pričela premišljevati, kje bi lahko bila prstana. Najbolje je, da grem lepo po vrsti, kakor sem ju pripravila, sem si rekla, pa bomo videli, kaj se je zgodilo.

Stopila sem v svojo sobo, ki je nekako čudno dišala po vrtnicah. Vedela sem, da vrtnic ni nikjer – bile so na najini poroki in še pomnim njihov vonj. Toda tukaj – ne, tukaj jih ni. Pa vendar je soba dišala po njih. Prižgala sem luč, da bi bolje videla in se zastrmela na nočno omarico. Obstala sem.

Na omarici je bilo odprto moje staro Sveto pismo, na njemu sta bila prstana. Vedela sem, da Svetega pisma nisem odpirala že zelo dolgo. S tresočo roko sem ljubeče vzdignila prstana ter ju položila v znano, staro modro škatlico, vzela očala in pogledala na odprto stran Svetega pisma. Bila je Visoka pesem (8,6-7), odlomek, kjer pravi: deni me kot pečat na svoje srce, kot pečat na svoj laket! Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska strast. Njene strele so ognjene strele, Gospodov plamen. Zajokala sem.

Dolgo sem jokala – tam, ob nočni omarici, kleče na tleh, ob postelji, v vonju neznanih vrtnic, z občutkom tvojega objema. Jokala sem od sreče, žalosti, osamljenosti, milosti, veselja, ljubezni – in nato ponovno od sreče, žalosti, osamljenosti ... dokler nisem v solzah zaspala. In bile so solze hvaležnosti, kajti angeli nas vodijo in pazijo.


Jemine G. BACH



37 views0 comments

Recent Posts

See All