• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

PREDRZNO zgodba št. 85

Updated: a day ago

Mojca je bila sama. Sama doma, sama med prijatelji, sama za praznik, sama je spala. Kako to prenaša?

Težko. Imela je izkušnjo, da je skušala v zakonu prebuditi moža, da se ne bi večno prepiral in godrnjal. Nič ni pomagalo, zato ga je zapustila, veliko trpela z otroki in pozabila nanj. To se ni zgodilo čez noč, predolgo je mislila nanj in dvajset let ni več pogledala moških. Tako so šla njena najboljša leta v nič. Vsi poročeni možje so opazili, da postaja privlačna, ona se ni zmenila zato. Stara sem, je pokimala in izbrala pot samote in zdravljenja. Prvih deset let je odpravila svoje bolečine v kolenih in ramenih, nato se je posvetila tistim, ki so ji verjeli. Prijatelji so jo skušali spraviti v kako službo, a je odkimala: »Ne, nočem!«

»Dober zaslužek bo. Saj rabiš denar!«

»Niti ne. Trideset let sem brez, pa sem lahko še naprej!«

»Pa dolgovi, kako jih boš poravnala?«

»Tako kot doslej. Nimam jih.«

Nihče ji ni verjel in čudila se je vsa ulica, da je lepo oblečena in njena hoja je bila mladostna. Njena skromnost pretirana, a njena odločnost jasna in trdna:

»Prodaj gozd! Prodaj travnik!«

»Nimaš toliko cvenka!«

»Rad bi bil s tabo!«

»Nisi arabski šejk! Ne pripada ti!«

»Zapeljuješ me!«

»Jaz že ne! Nimam časa na zemlji za kaj takega!«

»Kaj sploh počneš tu?«

»Čistim zlo, ki je v dosegu mojih rok! Bi pomagal?«

»Kako?«

»Da ne grešiš več! Da spoštuješ družino, ženo in sebe!«

»To počnem!«

»Ha, samo na zabavo misliš, kako bi jo podvojil!«

»Saj nisi zdrava, vselej sama!«

»Bolj kot ti! Dokler sem bila poročena, sem imela vselej kaka vnetja, dihala, prebavila, rodila, pa nič grešila! Zdaj me nič ne boli!«

Mraz, pomanjkanje, samota so bili hudi zmaji, da bi strli njeno voljo. Mojca je bila trn v peti vsem, ni se prilagajala, ni kuhala, ni se pritoževala in se veselila, ko je pri dediščini našla tetin prstan iz medenine. To je iskala, šele dragocen dar prikliče čudež. Nihče ni videl njene bede, napora in odpovedi, videli so po dvajsetih letih, da je mlada in vesela, a to si je pridelala sama. Vsak dan je naredila nekaj za svojo dušo, da je ohranila moč v mišicah, ko pa je pridobila nekaj zaveznikov, je prodala nekaj travnikov in zgradila manjšo hišo. Prej je deset let po kapljicah obnovljala klet, kjer je bivala med gradnjo. Kmalu so se tja vselili sin in vnuki. To je bilo veselo, ves dan je nekdo pel, igral, da se je slišalo naokoli. Huda mravljica iz otroških ust je šla sosedom najbolj na živce. Kako to, da so ti ljudje zdravi? Mojca je našla zelišča, ki so pomagala proti vsem težavam.

Zgodilo se je, česar ni nihče pričakoval, še Mojca ne, kajti prstan je imel izredno moč, da je tisti, ki ga je držal v dlaneh zaznal moč vere, ki je nevidna, a deluje. Človek razvija svoje vrline ali ponavlja pregrehe.

»Te kaj boli? Sedi, zapri oči, odpri dlani in povej, kaj te teži? Če pogledaš, čar ne deluje!« Polovica ljudi ni verjela njenim besedam in so pogledali predmet, ki jim ga je položila v dlan, vsak drug pa ji je zaupal, se pogovoril in odšel brez bolečin. »Se boš odrekel alkoholu in sladkorju?« Odgovor na to vprašanje je bil v rokah obiskovalca. Zdaj se je o njej širil glas, da čara. Pa ni, še vedno je živela skromno in delovno. »Kaj ženska dela?« »Preganjam točo, plevel in bolezni!«

Nekoč je pozdravila nekega bogatega moža, ki se ni več odselil od hiše. Namesto hleva je zgradil hotel zase in tujce, ki so čakali na vrsto pri Mojci.

Ona je opravljala posebno službo. Vzela si je čas za vsakogar, ga preverila, koliko ji zaupa. Če je človek zdržal prvi del, mu je v dlani položila drug kristal: »Kaj je tvoja srčna želja?« Droben predmet je obiskovalec toliko časa vrtel v rokah, ugibal in naštel predloge, dokler ni postal sijoč. To je bila izredna rešitev, prava pot. In kdor jo je upošteval, je prišel do nepričakovanega uspeha. Tako si je Mojca nabirala ugled, ki je bil znan redkim iskrenim prijateljem, drugi pa so se čudil, kako lahko ženska živi brez službe vse življenje.

Ko pa Mojce ni bilo več, je za njo ostal zlat prstan, prevelik za njene roke, ki je mnogim požlahtnil duše. Ta zaklad si je zaželela njena teta, razvila ga je nečakinja in vnukinja nadaljuje čudodelno nalogo. Le kje je to mesto, mesto zaceljenih ran in prijateljev?


Velika ljubezen

Magi je bila edinka. Brez otroške igre ni zdržala in ko so se starši na vrtu posvetili gredicam, je zlezla čez ograjo k sosedovim. Tam so bili trije otroci in takoj so zdrveli v igro, tudi ko so pomagali izkopavati krompir. Vsi skupaj so ga metali na kup smeje se, neprijetno delo je bila zanje igra.

»To je bilo zadnjič,« je sklenil oče, ko se deklič prikaže doma.

»Kako mi boš to prepovedal? Pripelji mi sestrico, da ne bom sama!«

Oče ni ustregel hčerki in Magi je visela pri sosedih kar naprej, jim pomagala pri vsakdanjih opravilih, se sladkala s čajem, potičko, se šalila in lovili so se po vrtu in po drevesih. Ničkolikokrat so padli z vej, ko so smukali za češnjami, jabolki, hruškami, a otroci so vse padce mimogrede premagali, kajti njihovo veselje je bilo večje od bolečin. Najbolj očaran nad Magi je bil Robi, ki je zmago vselej privoščil njej, gledal njene sijoče oči, ko je na njihovi klopi, bingljala z nogami, bliskala z očmi, ko si je izmišljevala rešitve še dolgo po tem ko se je igra, naštej besede na pet črk na črko n, končala.

Robi je zaznal njeno veselje nad sabo in vsaka igra brez nje ni bila zanimiva, zato je iskal delo, igračo ali idejo, kako bi se ji približal. Ni mu uspelo. Magi je narekovala, katera igra je na vrsti, drugi so ji sledili. V času odraščanja je dekle opazilo njegovo plahost in se umaknila v svoj študij. Nekoč, ko se je mimogrede ustavila na vaškem plesu, je opazila njegov interes za zvezo, a je bilo prepozno. Magi se je hitro poročila in ko jo je Robi srečal naslednjič, se mu je stemnilo pred očmi: »Si pa pohitela! Dete imaš!«

»Kaj pa govoriš?«

Nato so se njune poti razšle, nista se srečala trideset let, on v domači dolini, ona v tujini, dokler se ni vrnila na očetov dom. Sama. Nato se je posvetila vrtu in živela v samoti, ker jo je zanimal človekov karakter, kako ga obrusiti, da zažari. O tem želi napisati nekaj, kar ni mogoče prevesti v noben tuj jezik. Vzljubila je zemljo, ptice, cvetlice in začela s prvimi nasadi in rimami. Deset let je risala, prekopavala vrt in sadila, dokler se ni posrečilo tisto, kar je hotela. V tišini in naporu so privrele na dan rime, najprej kot nekrologi ob smrti svojih tet in ko je napisala bratu v spomin mojstrovino, je tisto leto osvojila dve nagradi. Njen obraz se je pojavil v revijah in domača dolina je opazila njen blesket v očeh in besedah, zato je vodila otvoritev turistične poti s ponudbo lokalnih dobrot, kruha, vina, sladic in mesnih poslastic. Tam je bil v častni beli obleki Robi, ki je že nekaj deset let veljal za najboljšega pridelovalca vina. In Magijin glas je božal obiskovalce.

Ni bil glas, ki je očaral poslušalstvo, niso bile vrstice, posvečena domači dolini, ampak ko sta nazdravila z Robijem, da sta kozarca zazvenela, je sledil nenapovedan poljub. Robi se ni mogel zadržati, bilo je svečano in tudi v sanjah je ni videl tako sijajno kot tisti hip. In ona:

»Ste videli tole! Gentelmen pa zna, ob pravem času, na pravem mestu! Odlična kapljica! Vsi vemo, kdo je vinski kralj! Robi ima šarm šampiona šampanjca!«

»To počnem najraje. To je vino sprememb, spodbude, sreče, svobode, svatbe. Zdaj pa prosim pesnico ta roko.«

Občinstvo je zaploskalo in Robi je razdelil vse steklenice med publiko. »Kaj dogaja? Se je vrnil Tito? Samo on je dal kdaj kaj zastonj!« se je širil glas.

»Naj bo veselje za vse, ne le zame! Letos je leto čudežev!« je sklenil Robi, kajti desetletja je sanjal o silvesterskem poljubu, ki ga nikoli ni bilo in pesem ga je zbodla v srce. Vsako leto. Zdaj je čas za srečo, ki jo je bil prisiljen pri dvajsetih zatajiti.

»Kje hodiš dekle, da te nikoli ne srečam?« je vprašal, ko je odložila mikrofon.

»Ej, to je zame šok. Nimam besed, razmišljam, kaj bi!«

»Pomagal bi ti. Naredil bi te za kraljico, pa si se sama!«

»Rojen si za vrhunskega vinarja! Takega mojstra ne naredi žena!«

»Ni je več. Ona vlada, a ne meni!«

»Kako ti je uspelo na svobodo?«

»Ona živi v hiši, jaz pa v hlevu, hramu z grajsko ponudbo. Tako sva se zmenila, da ima sin dva doma. In ko srečam tebe, sem sklenil, ti vse razkažem. Štirideset let čakam nate.«

»Tam ni mesta zame!«

»Ti boš moja desna roka! Tebi teče beseda bolje kot meni! Takih ljudi, ki ljubijo zemljo, delo in sadove napora, ni! Naši kraji niso bogati, nikogar ne moreš prisiliti k delu, dokler ne dozori. Verjemi, bilo je vredno počakati na ta dan!«

»Lahko bi me povabil prej, da ne obupam!«

»Preveril sem te, sama si ves čas in garaš, da jemlje dih! Za zemljo, za pravo besedo, za naš čas!«

»Nočem!«

»Čemu si sama kot jaz dvajset let?«

»Nisem še srečala moškega, ki bi spoštoval, kar najbolje znam! Izbira besed in ciljev, ki so vredni vere, znoja, potrpljenja!«

»Čemu ne prideš kdaj v našo trgovino?«

»Nočem srečati tam tebe, nekaj neizrečenega je med nama!«

»Doma so mi prepovedali tebe! S tem so me pribili na križ! Rekli so, da si preveč ranjena, da boš znorela, postala pa si ambasadorka miru!«

»Res je tako. A rane je treba pozdraviti, meni pomaga cvetje in rime.«

»Vino in pesem, lepo prihodnost bova …«

»O, ne skupaj s peki kruha in jagenjčka, ali nič!«

»Vsako željo ti izpolnim. Kaj si želiš najprej?«

»Gredico cvetja in zbirko pesmi. Nato pa streho!«

Zdaj je Magi naredila korak nazaj. Vsakokrat znova je treba pretehtati, kaj ima prednost, da skupnost diha v slogi.

ZMAJ EL – (anagram zemlja)

Zemlja moja, sprašuje te hči tvoja,

Sem storila kaj za tvoj čisti jaz?

»Če nič te ne boli, če delaš,

kjer ti igra srce, na pravi poti si!«

LE ZMAJ z globin (čigav)? človeka čaka in vrešči,

da svoji domovini dovolj dal ni.

A srce vsako noče na tlako, ampak zase zmago zdravja,

zato izbiram dobro, ne delam in ne JEM ZLA. (anagram zemlja)


Vita

za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021



16 views0 comments

Recent Posts

See All