• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

ROJSTVO CIVILIZACIJE zgodba št. 42

Maroko... sonce pripeka, turisti se na njem pražijo in jezdijo vsega naveličane kamele, pomerjajo rdeče čepice, fese, in barantajo za male bakrene kotličke v katerih si domorodci kuhajo sladek metin čaj, na starodavnih bazarjih iščejo popolno preprogo, za v dnevno sobo...

Jaz bi morebitnemu kupcu predlagal tako, leteče sorte, pravijo da so kar ubogljive, ne porabijo nič bencina in so zelo hitre, da ne omenjamo dejstva, da so zelo mehke in imajo take zavite vzorce, ki se če jih predolgo gledaš začnejo spreminjati, preoblikovati in pripovedovati čudne, zapletene, zanimive, nekoliko napihnjene in na novo izumljene zgodbe iz preprogastih dimenzij, ki opisujejo seveda preprogast način življenja, ki je zelo sproščen in na drobno prepleten z barvitimi dogodki iz katerih odseva tudi njihova mehka in puhasta filozofija, ki se ukvarja večinoma s vprašanjem: zakaj smo tu in zakaj ne tam?


Stara francoska tapiserija, ki je že veliko doživela, je vso svojo življenjsko modrost strnila v: "marelična marmelada in flamska preproga nimata nikoli srečnega konca, vedno se razideta, včasih zaradi hrustljave žemljice drugič zaradi nove in moderne klubske mizice". Majhen, neugleden, za povrh pa še nekoliko blaten predpražnik je tej maksimi sicer oporekal, vendar ga zaradi njegovega skromnega porekla visoke in snobaste preproge pač niso poslušale.

Potem pa je mimo prišel muzejski kustos in prekinil vročo razpravo, ki je napolnila obsežno avlo sicer neznanega a tudi kaj malo zanimivega muzeja nekje v zakotnem predmestju deževnega Londona. London sam je bil okrašen z velikimi blatnimi packami, ki so se baročno šopirile po njegovih ulicah in uličicah, po njegovih trgih in trgcih, skratka po celem vesoljnem mestu.


Toda povrnimo se k naši zgodbi, prej sem izgubil rdečo nit, toda oguljen rokokojski naslanjač na katerem je nekoč sedela kraljica potem ko je ravno končala kosilo, je bil tako prijazen da jo je pobral s škripajočega parketa in mi jo, to moram reči, zelo elegantno podal. Mimogrede, naslanjač mi je zaupal, da je takrat njeno veličanstvo kosilo fižolovo juho. Kot sem že rekel, mimo je prišel kustos in vse viseče ter ležerno ležeče preproge so umolknile, umolknil je celo razjarjeni in kar nekam revolucionarni predpražnik, ki je ležal pred pajčevinastim vhodom. Ponavljam, mimo je prišel kustos in potem ko je videl, da nima nič pametnega za početi je spet odšel. Mislim, da je odšel v kuhinjo po še eno skodelico čaja, toda nisem prepričan, imel je tak zamišljen izraz in njegovo levo oko je nebrzdano mežikalo.


Perzijska preproga večinoma modre barve, če ne upoštevamo velikega kavnega madeža, ki je nekoč krasila palačo sultana Koraka Malega drugega in ena polovička se je po kustosovem odhodu prva oglasila, bila je mnenja, da je smisel življenja ležanje na straži in čivava na plaži. To je argumentirala tako: če si vedno na straži boš lahko še pravočasno spotaknila požrešnega evnuha, ki povsod za seboj pušča zoprne drobtinice. »In moje drage", je rekla, "saj veste kako se te zoprne male nadloge ugnezdijo med naše dlačice in kako nas prav nemarno zbadajo. Kar pa se tiče čivave, če je čivava na plaži potem nas seveda ne more uporabiti namesto stranišča." Tej prepričljivi izjavi seveda preprogasti zbor ni mogel in tudi ni hotel ugovarjati, razen malega predpražnika, ki je hotel kot zmeraj nekaj pripomniti. Toda druge preproge, ki so bile večje, močnejše in z visokim rodovnikom mu tokrat niso pustile do besede. Predpražnik pa se je užaljeno odplazil v kot in jezno zarenčal na nič krivega pajka, ki je svojemu domovanju ravnokar zidal prizidek, saj se je njegova družina hitro večala.


V muzeju, saj ni nobene potrebe, da bi vedeli njegovo ime, saj ga ne bi hoteli obiskati, razen seveda če vas zanimajo malenkostni prepiri kopice zaprašenih starih preprog, je zapihal mrzel veter. Veter je v turobno notranjost vdrl skozi razbito okno, mislil je, da bo notri našel kaj zanimivega toda hitro se je obrnil in zavijajoče odšel, k sreči pa je precej kmalu zatem našel novo kratkočasje, po ulici je namreč kot po čudežu mimo prišla mlada gospodična, sicer ni bila Marlyn Monroe toda bila je blond in oblečena je bila v krilo, kar je vsekakor bolj zanimivo kot pa odpadlo listje. Kaj je mladi in navihani gospodič veter zatem uganjal mi ni potrebno razlagati, saj lahko sami uganete...


V muzeju, je to sploh primerno ime za žalostno zbirko nezaželenih predmetov v razpadajoči stavbi na neugledni ulici?, pa se je preprogasti parlament ukvarjal z novimi problemi. V muzejski avli se je med prahom, ki je plaval po zraku in mehko pristajal na preprogah kar bliskalo zaradi jeznih besed, močnih argumentov, ihtavih ugovorov in nujnih pritožb, življenje pa je teklo dalje, nobenega vrabca ni brigalo kaj se v notranjosti sorodnice vile Čira čara sploh dogaja. Nenadoma pa je začel padati dež, in potem je padal in padal… Po močnem nalivu, ki je sprožil nove poplave blata popestrenega z belimi najlon vrečkami je posijalo sonce. Bledo sonce se je deloma skrivalo za raztrganimi oblaki in izgledalo je kot, da ga je sram svoje zamude na delovno mesto, toda kdo pa Soncu sploh plača njegovo utrudljivo delo? Vrabci, ki so preletavali nagnjeno poslopje muzejčka so veselo čivkali, pozdravljali so vrnitev Sonca, njihovega največjega prijatelja.


Gospod Pajek je pletel svojo mojstrovino dalje, ravno ko je zaključeval s pokrivanjem strehe, pa je z neba strmoglavila metla in uničila pajkovo graščino, sam Pajek si je komaj rešil golo življenje tako, da je pobegnil in se skril za preperelo preprogo, ki je visela blizu njegovega domovanja. V muzejski avli je završalo, takega dogodka nobeden izmed njegovih prebivalcev ni pričakoval, nobeden se ni spominjal kdaj je zadnjič odmevalo tarnanje čistilk po njihovih hodnikih. Med žuželkami se je razlegel preplah. Vse, staro in mlado, je hitelo s svojim skromnim imetjem povezanim v cule in iskalo zatočišča. Muzejske miši, ki so še revnejše kot njihove slavnejše sorodnice cerkvene miši so brezglavo tekale gor pa dol po hodnikih in panično iskale kako luknjo, ki ne bi bila že napolnjena s hitrejšimi begunci. Medtem pa sta dve zanemarjeni čistilki srednjih let sočno preklinjali v narečju južnega Londonskega predmestja in na široko opletali z dvema zmahanima metlama. Vse je kazalo, da so se malemu muzeju pohištva iztekali dnevi lagodnega počitka, zanj je nastopil nov čas in z njim so spet prišli nadležni ljudje, ki so nadlegovali njegove prebivalce v težko zasluženem pokoju. Vse kar si je odsluženo in zastarelo pohištvo želelo je bil mir, mir v katerem bi lahko razvijalo lastne filozofske sisteme, razglabljalo o politiki, umetnosti, religiji in ne nazadnje kuharskih receptih, in zdaj so jim njihov ljubi mir spet vzeli. Stara perzijska preproga z velikim kavnim madežem je sklicala krizni sestanek in celo mali predpražnik je bil nanj povabljen saj je ta zadeva vplivala na življenje celotne muzejske skupnosti.


Po dolgotrajnem drgnjenju, pometanju in vdihavanju velikih oblakov stoletnega prahu sta ubogi čistilki vendarle omagali in se skrajno izmučeni pobrali domov. Naslednji dan pa ju je čakalo veliko presenečenje. Na sestanku, ki je kot ponavadi potekal v muzejski avli se je zbralo celotno muzejsko prebivalstvo, udeleženci so ogorčeno zahtevali svoje pravice in na referendumu so se sporazumno odločili za boj proti njihovim zatiralcem, to je proti čistilkama in vedno nekoliko sumljivo mežikajočemu kustosu. Še nikoli poprej ni bila muzejska skupnost tako enotna, želja po ohranitvi njihovega lastnega načina življenja jih je pripravila do složnosti, ki je bila kar neverjetna, kot svojega vrhovnega poglavarja pa so izvolili seveda perzijsko preprogo, ki se je svoje nove oblasti polastila z lakomnostjo novoustoličenega diktatorja. Rdeča volnena preproga, nekoč vodilna preproga v Buckinghamski palači, ki pa je že zdavnaj obupala nad politiko in, ki je, če verjamete ali ne, globoko nasprotovala monarhiji, se je prebudila iz stoletnega spanca. Zagrizeno je nasprotovala oboroženemu uporu ter zagovarjala bolj miroljubno rešitev. Preproga iz angorske volne, katero so nekdaj teptale kronane glave, je navijala za drugačen pristop, hotela je organizirati proteste proti globalizaciji, velikim in vsemogočnim korporacijam, pokvarjenim politikom, onesnaževalcem okolja in slabemu televizijskem programu. Na žalost pa njen politični manifest za katerega je dobila navdih pri samemu Ghandiju ni bil uspešen, potonil je v morju nacionalističnega sovraštva, ki se je kot ogenj širilo med nekoč miroljubnimi muzejskimi prebivalci. Perzijska preproga je organizirala muzejsko armado in Mali predpražnik je hočeš ali nočeš moral postati vojak, borec za domovino. Njegova zadolžitev je bila med najbolj odgovornimi, moral je stražiti vhodna vrata. Vsaka vojska pa potrebuje generala in Perzijska preproga si je z veseljem sama izbrala ta položaj ter si na prsi pripela dve precej zarjaveli medalji, ki sta kdo ve koliko časa ležali pozabljeni v nekem predalniku. Muzejski narod je bil zdaj končno pripravljen, imel je svojo vlado, svojo vojsko in bil je odločen, da si izbojuje nazaj svobodo, ki mu je bila tako kruto ugrabljena.


Zunaj muzeja kjer je bil čisto drugačen svet pa je tačas skupina vrabcev brskala po malem in zaraščenem parku, ki je obkrožal zloveščo muzejsko stavbo, med odpadki in pasjimi iztrebki so iskali pozabljene in morda celo samo namišljene drobtinice. Na polomljeni klopci je glasno smrčal potepuh pokrit s časopisnim papirjem in v sosednjem grmovju je kolonija mravelj praznovala deseto obletnico ustanovitve svojega mesta.


Pozneje zvečer ko se je mračno muzejsko poslopje zlilo s temnim ozadjem zanemarjenega predmestja, se je kustos, ki je bil hkrati tudi varnostnik, direktor in tajnica, vse v eni osebi, odpravil na obhod. Celo njemu, ki je bil vajen tišine se je zazdelo v muzeju nekam zlovešče tiho, nikjer ni bilo slišati drobenclanja drobnih mišjih tačk ali škrablanja njihovih zobk. Vse kar je slišal je bilo zavijanje vetra okrog oglov in loputanje okenskega polkna v zgornjem nadstropju. Tudi on se ni veselil prihoda čistilk, a kaj hočeš mestna uprava se je spomnila na obstoj muzeja in zahtevala njegovo ponovno odprtje za javnost, če bi se upiral bi najverjetneje izgubil službo. Vse pohištvo, ki je bilo razstavljeno v muzeju je bilo tako ali tako poškodovano, preproge so bile preperele, obledele in zamazane s kavnimi ali vinskimi madeži, naslanjačem so manjkala naslonjala, ogledala so bila razbita, omare vegaste in vse kar je bilo v muzeju je bilo odsluženo in neestetsko, takih eksponatov bi se lahko vsak pravi muzej lahko le sramoval. Toda ta kustos je bil popolnoma brezbrižen do muzejskih eksponatov, ki so mu bili zaupani, svoje delo je opravljal že petintrideset let in odkrito rečeno ga je sovražil, cele dneve je preživel sam med pohištvom in včasih se mu je zazdelo, da je pohištvo živo in, da ga gleda. Večkrat si je zatrjeval, da ima prisluhe ko je postopal po hodnikih natrpanih s staro šaro in se nezavedajoč tega prisluškoval pogovorom med preprogami in omarami, med naslanjači in skrinjami, med… skratka med stvarmi, ki bi morale biti tiho in nepremične, toda ali so bile? Tistih nekaj otrok, ki so bili tako nesrečni, da so živeli v bližini muzeja, se je stavbe balo in se ji niso radi približevali, med seboj so si pripovedovali strašljive zgodbe o muzejskih kleteh polnih trupel, ki ponoči ožive ali o norem starem možu, ki tava po muzeju in sovraži vse in vsakogar, ki bi se hotel približati muzeju.


Naslednji dan sta čistilki že navsezgodaj zjutraj prisopihali do muzeja saj sta vedeli da ju čaka težko delo. Še preden pa sta vstopili je Malemu predpražniku uspelo razglasiti preplah, pohištvo se je pripravilo, počakalo na pravi trenutek in napadlo. Vojska sestavljena iz najrazličnejšega pohištva, žuželk in malih sivih miši je nenadoma in brez opozorila napadla nič hudega sluteči čistilki, njuno glasno kričanje v c-molu se je dvignilo do neba in se razširilo po celotni ulici, še celo vrabci so za trenutek postali pozorni nanj. Le trenutek zatem so se dvokrilna vhodna vrata na vso silo odprla in ven sta v nenaravnem loku prileteli ubogi ženski.

Po zelo bolečem pristanku sta se še vedno vreščeči hitro pobrali in pobegnili iz parka, tekli sta na vso moč in preden sta se ustavili sta pretekli kar pet ulic. Kljub temu, da sta bili zdaj daleč proč od muzeja jima je iz oči še vedno gledal strah in njune roke so se tresle, neprenehoma sta se ozirali čez rame in si ponavljali, da se nikoli več ne vrneta v to zakleto ulico.


Muzejski kustos, ki si je nalival že drugo skodelico zelenega čaja, je potem ko je zaslišal obupane in skoraj nečloveške krike izpustil skodelico. Keramična skodelica je padla na tla in se razletela na tisoče drobnih koščkov, ki so se vrteli vsak v svojo smer. Stekel je v avlo in zaprepaden obstal sredi prostora, ki je izgledal kot bojišče velikanov. Najbolj krvoločni kosi pohištva so ga hitro obkrožili, za hrbet mu je prišla hrastova skrinja s polomljeno ključavnico, in največja izmed omar se mu je nevarno približevala. Obnemogel starček se je skušal upirati toda usojeno mu je bilo, da bo postal naslednja žrtev razjarjenega pohištva. Omara, ki je grozeče odpirala in zapirala svoja vrata ga je pogoltnila in kustos se je pogreznil v njeno temno notranjost. Zdaj je bila revolucija končno izvršena in vsi so pričakovali, da se bo življenje povrnilo v svoje stare tirnice, seveda so se motili. Perzijska preproga se ni hotela odreči svoji novi moči, prej osvobodilna vojska pa se je spremenila v zatiralni aparat. Kršene so bile vse osnovne preprogaste in sploh pohištvene pravice, začenši s svobodo govora. Veliko muzejskih prebivalcev se je uprlo temu ravnanju in čisto vsi med njimi so bili zaprti kot sovražniki revolucije v zapor, ki je bil v resnici le nekoliko večja vlažna klet. Nočna omarica ljubice admirala Nelsona je bila nad revolucijo globoko razočarana, pričakovala je, da se bodo stvari spremenile na boljše, v resnici pa so se še poslabšale. Namesto državnih proslav, gasilskih veselic in koncertov pohištvenega pevskega zbora so imeli le montirane procese, javne usmrtitve in strožje prometne predpise. Tiranija Perzijske preproge je postajala že kar nevzdržna.


V univerzitetnem delu muzejske avle je prišlo do protestov, javnih manifestacij in splošne državljanske nepokorščine, neka pisalna miza, ki je bila na čelu večine teh liberalnih prizadevanj je bila lepega dne aretirana in odpeljana v muzejsko ječo. Po hitrem postopku je krizno sodišče Pisalno mizo obsodilo na javni sežig, ne da bi le ta imela možnost do obrambe.

Na dan sežiga se je zbrala velika množica pohištva, žuželk in miši, da bi prisostvovala sežigu ene največjih legend pohištvene literature in utemeljitelju Lesene filozofske šole. Garderobne omare iz posebnih policijskih enot so pod poveljstvom Tudorske tapiserije spremljale zvezano, oluščeno a še vedno ponosno Pisalno mizo vse do grmade, med muzejskim ljudstvom, preizkušenem skozi toliko tegob, pa je završalo, stare zofe so mrmrale, skrinje so škripale in žuželke so jezno naostrile tipalke. V trenutku ko bi morali prižgati grozljivo grmado je med zbranim narodom vzniknil odpor do terorja Perzijske preproge, in porodila se je državljanska vojna med nižjim zatiranim ljudstvom in višjim slojem, katerega predstavniki so večinoma izhajali iz preprogastega rodu. Pohištvo se je zdaj bojevalo samo med seboj, po zraku avle so letele iveri in marsikatera preproga je bila razparana. Muzej pohištva je pretresala sicer kratka toda izredno kruta bratomorna vojna, njene posledice pa se bodo v tem malem svetu še dolgo čutile. Po večdnevnem bojevanju je Leseni kredenci uspelo pokončati zlobno Perzijsko preprogo, na žalost pa je tekom boja izgubila čisto vso svojo nedeljsko posodo.


Po krajšem obdobju brezvladja, ki so ga kriminalne žuželke spretno izkoristile in nakradle veliko število vijakov, desk in raznih pohištvenih delov, je demokracija končno spet našla pot v muzej, ponovno se je zbral parlament in nemudoma so razpisali predsedniške volitve. Volitveni lističi so zdaj šumeli po tleh še vedno polnih iveri od nedaljnih spopadov in boj se je iz bojišč preselil na zaslone malih ekranov. Politiki so pljuvali drug na drugega in dve glavni politični frakciji desna TEPIH in leva STOL sta se borili za prevlado v prihodnji vladi. Po izredno napeti volilni dirki se je do mesta predsednika prikopala levo usmerjena kandidatka Postelja z bogato izrezljanimi stebrički in rdečim baldahinom. Kmalu po izvolitvi je Postelja razglasila množično amnestijo, predstavila nov program zaposlovanja, prenovila šolsko zakonodajo, razpustila posebne policijske enote in ukinila izredne davke, ki so močno tlačili že tako obubožano muzejsko skupnost. V Muzeju, deželi pohištva, miši in žuželk se je spet naselil mir, šole so se ponovno odprle, trgovina je cvetela in mladi intelektualci so spet bogatili pohištveno literaturo. Toda kaj pa zunanji svet, kaj se je dogajalo izven zidov, ki so v svojih nedrih skrivali živo in inteligentno pohištvo?


Človeški prebivalci soseske, ki so pogosto slišali ropot v prazni stavbi so z ovijalkami obraščeni muzej razglasili za hišo strahov, pravili so da je pohištvo v njem oživelo in ubilo ostarelega kustosa. Mestna uprava je imela te govorice za neumestne vraže in je poskušala prodati zemljišče na katerem je muzej stal, toda nobeden se ni zanimal za to sosesko, ki je v celoti izgledala kot mesto duhov. Že prej zapuščeni muzej je zdaj popolnoma osamel, nihče več se mu ni približal razen vrabcev in drugih malih prebivalcev muzejskega parka, ki se je hitro spreminjal v pravi mali pragozd. Mesto London, ki se je kot nekakšna organska oblika življenja nenadzorovano širila in rasla v vse smeri, je v svoji notranjosti začela propadati kot, da bi bila okužena z nevarno in neidentificirano boleznijo. Ljudje so zapuščali mesto in se selili na deželo, ta proces pa je privedel do tega, da se je mesto spremenilo v naseljen obroč, ki je obkrožal zapuščeno območje polno okostnjakov nekdanjih stolpnic. Sčasoma so se ti okostnjaki spremenili v prah le Muzej je še vedno stal in plašil človeška bitja, ki so si drznila priti na prepovedano mesto. Človeška civilizacija je zapustila mesto London, prepustila ga je civilizaciji pohištva, ki je v simbiozi živela s civilizacijo mravelj, te mravlje pa so bile potomke prav tistih mravelj, ki so nekega sončnega dne daleč nazaj v času praznovale deseto obletnico ustanovitve svojega mesta, mravljinčastega Rima.


Pohištvo in Mravlje so na svojem otoku ozemlja ustvarile Utopio, deželo miru, pravice in blagostanja, edina živa bitja, ki niso imela vstopa na to posvečeno zemljo so bila ljudje, ti so se še vedno šli svoje neprestane vojne, le da njihov vzrok ni bila več nafta ampak voda. Sonce pa je kot ob rojstvu Sveta še vedno opravljalo svoje delo in osvetljevalo vesolje okrog sebe, njegovi žarki so božali planete, lune, asteroide in mimoidoče vesoljske ladje, potovali so v temo in jo neutrudno razsvetljevali.


Valentin Babuder za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021



5 views0 comments

Recent Posts

See All