• Vaše zgodbe in prispevki

SANJE IZ BOLNICE

Pred nekaj leti sem se slabo počutila. Ves dan je trajalo, noge so me bolele, kašljala sem, čeprav nisem bila prehlajena. Zunaj je bila zgodnja jesen. Morda pa je kakšen prehlad, sem mislila. Vendar je bilo vse težje. Proti večeru se je pri meni oglasil prijazen sosed in ko me je videl tako na pol sedečo na stolu v kuhinji, je poklical rešilca. Prišli so in me nemudoma odpeljali v bolnico. Najprej na urgenco, kjer me je sprejel mlajši, verjetno dežurni zdravnik.

Poslal me je na neko preiskavo, vozili so me naokoli na vozičku. 'Saj zmorem sama', sem poskušala dopovedati prijaznemu asistentu, vendar ni popustil. 'Boljše bo tako, gospa', mi je rekel, 'za vsak slučaj. Pa še pravila so takšna, da ne smete sama tavati naokoli po teh hodnikih'. 'Prav', sem popustila. Pa naj bo tako. Po opravljeni preiskavi na drugem koncu bolnice sem dobila listek z izvidom in ponovno so me odpeljali do dežurnega zdravnika. Pogledal je zapis, potem mene in rekel: 'Imeli ste infarkt, gospa. Še dobro, da ste prišli k nam.'

Prišla? Za Božjo voljo. Še dobro, da se je pri meni oglasil sosed, pa da je vztrajal na pregledu v bolnici. Nisem prišla – pripeljali so me. In to z rešilcem. Vsi sosedi so gledali. Toda sploh nočem pomisliti, kaj bi lahko še bilo – odkar sem sama, čisto sama, me je včasih ponoči kar malo strah. Saj bo boljše, si govorim. Enkrat.

'Nekaj dni boste ostali pri nas na opazovanju', je rekel mladi zdravnik in napisal sprejemnico za oddelek. Odpeljali so me – ponovno na tistem vozičku. Kardiologija, sem prebrala na vratih oddelka. Bila sem utrujena, dali so mi neko zdravilo, tudi spalno srajco sem dobila, prijazna sestra pa mi je pomagala, da sem zlezla vanjo. V bolniški sobi je bila z menoj še ena gospa, ki pa je že spala. Sestra mi je pomagala do postelje, me lepo pokrila, jaz pa sem, utrujena od vsega dne in z občutkom varnosti, zaspala.

Še danes se spomnim sanj. Bila sem mlajša, hodila sem skozi gozd in prišla do lepe, prekrasne jase. Bil je sončen dan, kakršen je lahko samo v topli, morda zgodnji pomladi. Sonce me je grelo in bilo mi je lepo. Prijazno, prijetno, spokojno in ljubeče. Kakor bi bila tam doma. Od nekdaj. Mislim, da sem v sanjah sedela na nečem in se razgledovala po okolici, uživala v miru in lepem dnevu.

Nenadoma je pristopil k meni mlad fant, srednje dolgih svetlih las, oblečen v skromno, a okusno obleko. Pogledala sem ga v oči. Njegov pogled je bil poln prijaznosti in domačnosti. Spraševala sem se, od kod ga poznam. Nekaj trenutkov sva se le gledala, nato pa je spregovoril s tihim, zvonkim glasom. Rekel je samo tri besede: 'Ni še čas.' Se nasmehnil in izpuhtel iz mojih sanj. Ostala sem sama na jasi in premišljevala, kaj neki je bilo to.

Zaprla sem oči in se prepustila, da me je sonce grelo. Verjetno sem zaspala. Tako sem spala v spanju, v lastnih sanjah. Mirno, umirjeno, spokojno, tiho, brez skrbi.

Čez čas sem se zavedla. Počasi sem odprla oči. Bila sem na postelji v bolnici. Zraven mene sta stala dva zdravnika, eden starejši, drugi srednjih let. Počasi sem se ozrla naokoli, očitno sem bila v drugi sobi, ker tiste gospe ni bilo. Bila sem budna, vendar telesno precej šibka. 'Kako se počutite?', me je vprašal starejši zdravnik. Hotela sem odgovoriti, a sem imela popolnoma suha usta. Opazila sem tudi stekleničko infuzije in cevko, na katero sem bila pripeta. Nisem imela pojma, kaj se je zgodilo – in ker nisem zmogla odgovoriti, sem samo pokimala. Razumel je. 'Imeli ste srčni zastoj', je rekel starejši zdravnik. 'Kmalu za tem, ko smo vas sprejeli na oddelek. Tukaj ste že dva dni in prav veseli smo, da ste se končno prebudili'. 'Dva dni? Dva dni? ...' mi je poplesavalo po glavi. Nisem mogla verjeti. Kaj je bilo to? Na kratko sem zaspala in moje sanje so bile tako lepe in pomirjujoče, sem jim hotela povedati. Pa nisem mogla. 'Le mirno, gospa, vse se bo uredilo'. Ponovno sem prikimala. Več nisem zmogla. Zdravnika sta odšla. Počutila sem se obupno. Zbegano.

Zunaj se je delal večer, bila sem sama v majhni bolniški sobi. Premišljevala sem o vsem: o tem, kako sem prišla sem, kako je imel sosed prav, da je poklical rešilca, kako so me odpeljali na oddelek – in kako sem spokojno zaspala ter sanjala. Dva dni? Dva – dni? V sobi je postalo temno, jaz pa sem se obrnila nekoliko proti oknu in opazovala prehajajoči večerni mrak. In lučke nekje v daljavi.

Čez čas je vstopila mlajša bolniška sestra, srednje dolgih svetlih las, tiho in mirno prišla do moje postelje, preverila infuzijo in me prijazno pogledala. Za nekaj trenutkov sta se najina pogleda srečala – bilo je prijetno srečanje, polno razumevanja, topline in miru. Pokimala mi je ter z mehkim in prijaznim glasom rekla: ' Ni še bil čas'. Se nasmehnila, obrnila proti vratom in tiho odšla.

S temi besedami me je spomnila na dečka iz sanj. Enaki občutek, enaka toplina v moji duši, enak mir, spokojnost in sočutje. Kako lepo, da imajo v bolnici takšno osebje, sem si mislila. Nekaj časa za tem je prišla k meni starejša bolniška sestra in mi prinesla čaj. Ko sem popila nekaj požirkov, sem poskusila govoriti. Sestra je medtem ponovno preverila infuzijo in pregledala zapis za zdravila ob vznožju postelje.

Počasi in na pol šepetaje sem ji rekla: 'Hvala, da tako lepo skrbite zame. Malo prej je bila tukaj vaša mlajša kolegica, tista svetlolasa sestra z daljšimi lasmi in prav tako preverila vse, kar je potrebno'. Sestra je stopila okoli postelje do mene in rekla: 'Draga gospa, ne vem katero sestro mislite, ampak na oddelku sem sama, zamenjava bo šele po osmi uri zvečer, ob meni sta samo kardiolog in pa dežurni voznik rešilca. Prav nobene mlajše sestre z daljšimi svetlimi lasmi, ki bi delala na našem oddelku, ni.'

Onemela sem. Čutila sem solzo, ki mi je polzela po licu. Sestra mi je popravila blazino, jaz pa sem zaprla oči in nisem vedela, ali naj bom srečna, ker sem tukaj – ali nesrečna, ker nisem ostala na tisti jasi. Vsekakor pa si po vseh teh letih želim, da bi bila nekoč deležna milosti, da bom v objemu tiste topline in sočutja iz sanj. Ker vem, da sem tam resnično doma.


Jemine G. Bach


za ANGELSKE ZGODBE






14 views0 comments

Recent Posts

See All