• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

SREČANJE NEKEGA JUTRA zgodba št. 83

Updated: Aug 30

Ne, joka nikakor ni mogla skriti. Na nek poseben način, skoraj nenaravno, je tekla na pol sklonjena in pri tem gledala samo v delno skidan pločnik, pravzaprav je le hitro postavljala nogo pred nogo. Samo, da se ne bi spotaknila, ker potem bi ob padcu zagotovo pokazala obraz in vsi bi takoj opazili ... Ja, da neprestano joče, da solze nezadržno prihajajo in prihajajo. Od kod? Ni ji bilo jasno, saj je poslednji kozarec spila že sinoči, ne, nocoj, precej pozno. Poslednji kozarec. Vsaj mislila je tako, ampak jo je na koncu slabost, tam nekje pod prsmi ali, kdo bi točno vedel kje, tam nekje med drobovjem, prisilila, da je vse izbruhala. Menim, da je barva bruhanja, nepojmljivo hud smrad in neko skorajda nestvarno penjenje dovolj nazorno pokazalo količino, bogastvo in raznolikost strupov, ki so bili tukaj zamešani. Naj bi bilo zagotovo dovolj, a ni. Zato mora sedaj čim prej do obale, do reke.

Ah, samo da ni zaledenela. Za nobeno drugo misel ni bilo več prostora v njeni glavi.

Najbrž je, takoj, ko je zapustila svojo ulico, zagledala obrise mostu. Ja, to je sedaj njena edina tarča, nič drugega. In tukaj na tej poti, za katero nikakor ne bi mogli reči, da je ozka, se, sploh ne vem, od kod, tako naenkrat in tako čisto blizu nje, postavi on. Ne, ni se dejansko postavil, ampak se ji je namerno približeval in se jo enostavno dotaknil z ramenom. Udaril ni najboljši izraz za to, ampak nekako jo je zadel, lahno odrinil, tako nekako. Ni se mogla razjeziti, ker je vse skupaj izpadlo precej nežno. Njegov plašč je bil iz nekega zelo finega in posebno mehkega materiala, celo ramo je moral imeti neobičajno mehko, ker je ni nič zabolelo. Čakaj malo! A ji je bilo pri tem morda celo prijetno? Je bilo to nekaj edino lepega, kar se ji je pripetilo v zadnjem času?

Ne, ne, je le bila jezna, precej jezna, ker ji je zaradi tega »udarca« padla kapa na tla in se je morala zaradi tega še dodatno pripogniti. Pri tem je spretno skrila solze, ni pa bila čisto prepričana, da on pri tem njenem sklanjanju ni opazil, da ima pod plaščem samo spalno srajco. In to celo poletno! Resda sto krat oprano, malo dotrajano, na mestih celo prosojno, ampak zelo mehko in njej najdražjo. Ne, nikoli ne bi brez nje krenila na tako pomembno pot. Vsaj ona mora biti tukaj, nekaj kar je zares in morda edino prav njeno, nekaj, kar je neposredno ob njej.

Čeprav ne bi dvignila glave niti za sto cekinov, da bi ga, recimo temu, pogledala naravnost v oči, je bila prepričana, da se ji je on pri tem »zaletavanju« celo smehljal. Kakšen mora biti človek, da se tako predrzno postavi nekomu na pot, ga na nek način udari, skoraj vrže na tla, a se mu potem celo smehlja. Predrzno, predrzno! Kakšen model!

Samo, kako mu je sploh uspelo, da jo je prehitel, da je tako hitro dvignil njeno kapo, stresel z nje ves sneg - z enim samim gibom, tako da jo je rahlo udaril ob svoj kolk in z gracioznim gibom dal ravno tja, kjer je bila in prav tako, kakor mora stati. Natančno toliko in tako po strani, kakor jo je sama najraje nosila. Vendar, njej je to po navadi uspevalo šele po petih, šestih popravkih in to pred velikim zrcalom, običajno z nekaj krepkimi komentarji. A on naenkrat in prav tako kot mora biti in to od zadaj! Zakaj se mi tedaj roke niso takoj dvignile, kot bi bilo treba? Zakaj se nisem takoj obrnila in ga klofnila? Zaslužil si je. A nisem mogla. Katera sila me je ustavila? Kaj je bilo to? Neka sila, močnejša od udarca moje roke, neki nasmeh močnejši od moje jeze? Vendar, kaj se njega sploh tiče, da sem jezna, da jokam. Pa naj zaledenijo moje solze in moj obraz, naj zaledenim jaz cela. To je moja stvar! Popolnoma normalno je, da je bila zaradi vsega tega razjarjena, da je to tudi jasno pokazala, da je besno povlekla za konce svojega plašča, odločno skrila spalno srajco pod njim in naglo obrnila nos proč, na drugo stran, in tako dokončno odbila kakršnokoli nadaljnjo komunikacijo.

On, popolni tujec sredi nekega jutra in to ne kateregakoli jutra, ampak prav njenega, morda najbolj pomembnega jutra, morda zadnjega, on jo tu nekaj moti, on jo ovira, a to je njena zadeva, njena odločitev in nihče je pri tem ne more ustaviti.

In zapodila se je proti mostu in si nepretrgano govorila nekaj v brado: »Vem, dobro vem, da sem bila včeraj zelo nervozna in da sem mu brez potrebe rekla: Ne kliči me več, nikoli. Vendar, moral bi vedeti, da nisem ravno tako mislila. Morda je tudi zares imel malo daljši sestanek, a ima resno službo, in to sem naredila že stokrat do sedaj, zakaj je potem ravno zdaj jezno rekel, naj bo pa dokončno po mojem. Torej, dejansko nikoli več.

In ta most bi lahko bil malo bližje. Samo da ni reka zaledenela, povsem. Takšni so moški, tudi ta, ki me je udaril z ramenom. Pa kje jaz živim, o čem sanjam, takšni so oni, vsi? Ampak, kako to, da mi je ta tako nežno dal kapo na glavo, da me tako neobičajno lepo greje. Da jo je tako nežno poveznil in ne, ni se me dotaknil. In od kod mi sedaj to, ta najbolj čudna želja, da bi se vse to le samo še enkrat zgodilo, da to samo še enkrat doživim, samo to in nič več? Oh, sem bedasta. Še dobro da sem že tukaj, končno na mostu in nad reko, nad vodo! Vendar, kako to, da je tako mirna, brez najmanjšega vala, nikoli prej ni bila?

V odsevu silhuete, ki je nestvarno kljubovala zakonom do tedaj znane fizike, več kot na pol nagnjene nad ograjo, v steklasto mirni površini vode, se je jasno videla in njen nemarno odpet plašč in lahka, poletna spalna srajca in njeni razsuti, črni lasje in nežno bela, svetla avreola nad glavo. A kapa? O kapi ni bilo sledu. Hitreje kot kadarkoli v življenju se je nenadoma obrnila in stekla nazaj proti svoji ulici, pri tem pa odmetavala, košček za koščkom, vse do zadnjega ostanka, oni črni načrt, enkrat v levo, enkrat v desno v vseh ozkih, stranskih ulicah, ki jih je sproti dohitevala. Čim hitreje in še hitreje proti svoji ulici, proti mestu srečanja tega jutra, z njim. Nekateri jih menda srečajo tudi večkrat.


Dragan Mitić za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021



22 views0 comments

Recent Posts

See All