• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

TINKA - zgodba št. 39


"Zakaj jokaš, Ana?" vpraša Marko svojo prijateljico. "Nihče me ne posluša, nihče mi ne verjame. Ko se pogovarjam s sestrico ob večerih in se igrava, vedno pride mami in me okrega, da sem neumna. Ne razumem, zakaj se mamica noče pogovarjati z njo, ko pa je Tinka tako pametna." "S sestrico Tinko … pa … saj ti … vendar … nimaš sestrice …" je malo zmeden Marko. Z velikimi črnimi očmi radovedno opazuje svojo prijateljico, ki si nervozno navija laske na prste desne roke. "Imam!« malo jezno povzdigne glasek deklica in nakremži usta v simpatično šobico, kot bi hotela izgovoriti črko O. "Pa kako,« nadaljuje Marko, »saj sva že dve leti prijatelja, pa vem, da si edinka ..." "Ne, pa ne veš!" je že kar močno užaljena Ana. "Tinka živi z nami, večinoma je v moji sobi na podstrešju." "Zakaj pa tam?« nadaljuje Marko in kar ne more skriti svoje radovednosti. Celo usta pozabi popolnoma zapreti, tako da se mora Ana nasmehniti, ko gledala začuden obrazek svojega radovednega prijatelja. Zazre se predse, kot bi nekaj videla, kot da bi globoko razmišljala in komaj slišno spregovori: "Zato ker mami pravi, da je Tinka umrla, ko je bila stara štiri mesece, še preden sem se jaz rodila. Mamica mi ne pusti, da se pogovarjam in igram z njo, misli, da si vse izmišljujem, jaz pa sem žalostna in vem, da si ne. Ne razumem, zakaj mamica ne mara Tinke." Pogleda Marka, ki gleda v tla, kot bi globoko razmišljal. "Tudi ti mi ne verjameš!" zacepeta z drobnimi nožicami in užaljeno gleda v svoje roza čeveljce z rdečo pentljo na vrhu. Marko vstane z lesenega hloda, na katerem sedita ob robu gozda, in potisne roke globoko v žep kratkih, strganih hlač. Edinih, ki jih ima to poletje.


Oče namreč nima denarja za nove, kajti odkar mu je umrla žena, mamica otrokoma Marku in Brini, mora sam skrbeti zanju, zato ne hodi v službo in le stežka živijo v leseni hišici na robu mesta. Marko se z žalostnimi očmi zazre v Ano in plašno spregovori: "Kje pa je zdaj tvoja sestrica? Rad bi jo spoznal." Ana se nasmehne in vzklikne: "Tukaj, Marko, tukaj! Kaj je ne vidiš?« Za trenutek obmolkne, nato začne navdušeno razlagati: »Zraven mene sedi v čudoviti oblekici z marjeticami in vezenim zlatim robom na žepkih. Ravnokar ti mahala z obema rokama." Marko gleda zdaj hlod, pa Ano, pa zopet ... hlod in vznemirjeno zre v svojo prijateljico. "Ne, ne vidim, res ne, pa če se še tako trudim." "Trudiš?« je presenečena Ana. »Sploh se ti ni potrebno truditi, zapri oči, morda ti bo lažje ..." "Še vedno nič, zdaj vidim le še temo," žalostno pove Marko. "Daj mi roko,« se nasmehne Ana in ga nežno prime za roko, globoko vdahne, zapre oči ter povesi svojo skodrano glavico.


Marko začuti nekaj, kar mu je do sedaj bilo popolnoma neznano. Toploto, ki mu kot sončni žarek pronica skozi telo. Zapre oči in začuden ugotovi, da je tema izginila. "Vidim," vzklikne navdušeno, "vidim, kljub temu da imam zaprte oči!" "Pssst," dahne Ana in rahlo stisne prijatelja za roko. Marko dobi občutek, kot da mu mravljinci lezejo po telesu, kakor takrat, ko ga je ob večerih božala mamica, ki jo sedaj tako močno pogreša. Res, prelep občutek, v katerem bi lahko užival celo večnost. Tudi ko mu Ana reče: "Zdaj lahko odpreš oči," jih s težavo odpre, kajti občutek, da ga nekdo drži za desno ramo, je neprecenljiv. Ozre se na stran in ob sebi zagledal prelepo deklico, ki jo obdaja zlato bela svetloba. Dolgi peščeni lasje, nagajiv nasmeh in nekaj, kar bi težko opisal z besedami. "Kdo pa si ti?" radovedno vpraša. Deklič se zasmeje na ves glas in vzklikne: "Tinka vendar, saj me gledaš vsak dan, le pogovarjati se nisi hotel z mano.« Marko široko odpre svoja usta in iz njih ne spravi niti besedice. Tinka pa nadaljuje: "Veš, zelo sem žalostna, ker se igraš samo z mojo sestrico Ano, z mano se pa nočeš!"

Marku se orosijo oči, ko nemo opazuje to drobno deklico, ki zdaj nagajivo skače okoli njega. Obe deklici ga primeta za roke in potegneta na travnik, da v krogu zapleše z njima. Marko obstane, se obrne proti Ani in reče: »Oprosti, ker ti nisem verjel, mislil sem, da lažeš." Nato se obrne k svoji novi prijateljici in jo vpraša: "A ti nisi umrla? Kako to, da si tukaj?" "Umrla?" se začudi Tinka. "Ja, sem ... pa nisem ... ja, zagotovo nisem, če se igram tukaj z vama. Veš, Marko, nikoli ne umreš zares. Morda samo odpotuješ za nekaj časa in se zopet vrneš ... kot ti ... ko greš na morje in se po desetih dneh vrneš domov." Tinka opazi v Markovih očeh solze, nato pa zasliši šepetajoč glas: »Še nikoli nisem bil na morju, saj me oče ne more peljati zaradi pomanjkanja denarja.« Tinka mu razumevajoče pojasni: "Potovati pomeni vse kaj drugega, kot iti nekam na morje, pomeni, da si lahko, kjerkoli hočeš, če si to resnično želiš. Lahko se pogovarjaš s komerkoli in kjerkoli." "Jaz .... jaz ... bi se želel pogovarjati s svojo mamico, ki je umrla in je nimam več," reče zamišljeno. "Umrla, Marko? Pa saj me ti sploh ne poslušal, kar ti govorim. Si resnično v srcu tako želiš zopet videti svojo mamico?« Marku ni potrebno reči ničesar. Tinka vidi v njegovem srčku prekrasno svetlobo, ki jo tako dobro pozna, in ve, da si Marko tega neskončno želi. Marko počasi zapre svoje črne oči, se popolnoma umiri, kot bi okamenel, na roki pa začuti nežen prijem.

Odpre oči in pred sabo zagleda Ano in Tinko, ki strmita vanj z nežnim nasmehom na obrazu in uživata v pogledu, ki ga nikoli ne bosta pozabili. "Kako... kje... kdo...?" je preplašen Marko. "Ne razumem …"

Ana s tihim glasom reče: "Marko, obrni se!" V strahu se obrne nazaj in zakriči: "Maaaaaami!" Drobceni ročici stegne proti materi, ki jo je tako močno pogrešal. Mamica objame svojega fantiča, ga dvigne v naročje, poljubi na nosek in mu zašepeta: "Tu sem, Marko, vedno sem s tabo, vedno sem v tvojem srčku, vedno te bom imela rada in nikoli te ne bom zapustila!" Marko še močneje stisne mamico, pogleda Tinko in ne reče ničesar. Tudi ni potrebno, saj Tinka razume, ko ji "neslišno" reče: "HVALA!"


S. K. za


LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021






67 views0 comments

Recent Posts

See All