• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

USODA MU JE NAMENILA ŠE ENO PRILOŽNOST zgodba št. 109

Updated: Sep 10

Borut je strmel skozi okno dnevne sobe, na zimsko pravljico tam zunaj. Že od novembra so bili najvišji vrhovi gora prekriti s snegom, minulo noč pa je sneg pobelil še nižje ležeče hribe. Ob tem pogledu je za trenutek začutil v sebi tisto posebno vznemirjenje in hrepenenje, da bi se s svojo desko spustil po zasneženih strminah in zaoral v to neskončno, nedotaknjeno belino. Vendar samo za trenutek. Potem so iskrice v njegovih očeh ugasnile in obraz se mu je zmračil. »Ne po tem, kar se je zgodilo, ni več ognja v meni, ne bi več izzival usode.«


Mama mu je prinesla topel čaj in ga ljubeznivo pogledala. Starša sta bila vesela, da je prišel k njima domov preživljat božično-novoletne praznike. Jeseni se je namreč ponovno vpisal na fakulteto. Ni hotel ostati v družbi soštudentov, ki so se že pripravljali na bučno novoletno zabavo. Nasploh se je od takrat zapiral vase in se izogibal druženju. Pa tudi doma je pričakoval mučno vzdušje. Da ga ne bi prizadeli, se bodo spet vsi izogibali omenjanju nesrečnega dogodka pred enim letom, ki se je zgodil ravno v tem času. Radi bi mu pomagali, da bi čim prej pozabil in iz zagrenjenega, brezvoljnega fanta spet postal njihov »stari« Borut. Toda tokrat so jim zdravniki svetovali, naj se čim več pogovarjajo. Borut se mora soočiti s tem, kar se je zgodilo, da bo končno lahko usmeril pogled v prihodnost.


Vstopil je oče in na mizo položil kup časopisov. Borut je postal pozoren na poudarjen naslov na prvi strani: Deskarje presenetil snežni plaz. Po nesreči je tri tedne ležal v umetni komi in ko so ga zbudili, je bila v njegovem spominu na tisti dan samo še velika črna luknja. Njegov spomin je pravzaprav segal samo do trenutka, ko ga je snežna gmota pokopala pod seboj. Srce mu je začelo močneje utripati. Obotavljajoče je vzel časopis v roke in se posvetil branju. Novinarska vest je dokaj verodostojno poročala o dogodku. V pomoč jim je bila na prijateljevi čeladi pritrjena kamera, ki je nazorno zabeležila pretresljivo dogajanje.


Starša sta ga spodbujala, naj se poskuša spomniti in naj ubesedi, kaj se je takrat dogajalo. Prišli so tudi prijatelji in čutil je, da ga iskreno podpirajo. Počasi se je otresel bremena, da je v njihovih očeh on krivec za to, kar se je zgodilo. Spomin se mu je počasi vračal in drobce je sestavljal v vedno bolj jasno sliko. Kaj se je zgodilo tisti dan, ki se je tako čudovito začel in se na koncu spremenil v najhujšo moro? Po dolgem času so se »stari« prijatelji dobili, da uresničijo nekaj lepih spustov. Zaradi študija so se le še redko srečevali. Vsi trije – Borut, Dejan in Marjan, so bili domačini, doma izpod mogočnih vršacev, in že od rane mladosti jih je vleklo v gore. Snega je bilo pri njih vedno v izobilju, zato so veliko smučali in deskali. Kmalu pa so se zapisali "freeride-deskanju«, ki poteka zunaj urejenih prog in nudi več adrenalina in sproščenosti na snegu.


Borut je končno spregovoril. »Tisti dan smo se že zgodaj zjutraj odpravili proti vrhu in se veselili surfanja po pršiču. Vremenarji so sicer opozarjali na nevarnost proženja snežnih plazov, ampak jaz sem bil tisti, ki sem opogumil prijatelja, češ, ta je zmerna oz. majhna, samo 2‒3 stopnje. Na približno 1500 metrov višine smo se prvič spustili po strmini. Preplavil nas je nepopisen občutek sreče in svobode gibanja, drseli smo po snegu, vijugali in preskakovali ovire. Vmes smo se ustavljali in se spet zbrali, potem pa nadaljevali.

»To, to, to je ta pravo, življenje v polno!« je ves razvnet kričal Marjan, še zdaj slišim njegov glas. Čisto ga je prevzelo, tvegal je zapletene zavoje in izvedel nekaj tako vratolomnih trikov, da nam je jemalo dih.


V dolini smo se najprej malo okrepčali, in ker je bilo še dovolj časa in vreme ugodno, smo se odločili za ponovitev. O, da bi takrat raje pospravili deske in se odpravili domov! Vzpenjanje je bilo zelo naporno, sneg se je ugrezal, na poledenelih delih pa smo si pomagali z derezami in cepinom. Ampak smo vztrajali, saj nas je čakalo »plačilo« ‒ nepopisni užitek in »čisto veselje«, kot je bordanje v svojem navdušenju poimenoval Marjan. In to je kmalu sledilo. Še v drugo smo se spustili po strmem pobočju in uživali v adrenalinski vožnji. Prvi se je spustil Dejan, naslednji jaz in za mano še Marjan. Navsezadnje je bil najmlajši in najmanj izkušen, pa tudi najbolj »divji« oz. drzen, zato smo se čutili zanj odgovorni in hoteli, da vozi po naši sledi.


Približno na polovici spusta pa se naša mlada, vihrava in energije polna življenja znašla nevarno blizu smrti. Nenadoma se je z desne strani pojavil turni smučar in pred nami prečno zapeljal čez zasneženo strmino. In zgodilo se je ‒ sprožil se je snežni plaz! Dejan, ki je vozil na čelu, tega nekaj časa sploh ni zaznal, potem je pospešil in prišel v dolino živ in nepoškodovan. Jaz, ki sem peljal za njim, sem za sabo zaslišal bobnenje, ki se mi je naglo bližalo. Levo in desno so me začele prehitevati sprijete snežne kepe, oči mi je slepil snežni pršič. Ves paničen sem poskušal odstranjevati sneg z očal, dokler nisem dobil močnega sunka v hrbet. Spodneslo mi je tla pod nogami, padel sem in se zavrtinčil skupaj z belo snežno gmoto. Nekaj časa sem se še po najboljših močeh trudil, da sneg ne bi zasul mojega obraza in mi onemogočil dihanja. Kaj se je potem dogajalo, pa se ne spominjam več.«


»Vsi trije mladi so bili izkušeni deskarji, celo planinci in člani društva turnih deskarjev, uporabljali so tudi vso potrebno zaščitno opremo. Eden od njih je plazu ušel nepoškodovan. Drugi je imel srečo, da je ostal na površju in ga je plaz izvrgel. Ker je bila njegova čelada še vidna v snegu, ga je reševalna ekipa hitro našla in rešila, bil pa je hudo poškodovan. Tretji udeleženec je bil predolgo pod snegom in je umrl kljub poskusom oživljanja. Pod snežnim plazom je tako tragično ugasnilo mlado življenje borderskega navdušenca, komaj 20-letnega študenta,« je še poročal lokalni časopis.


Ko se je Borut po komi zavedel, je bil priklenjen na bolniško posteljo. Zaradi številnih zlomov in poškodb notranjih organov ga je čakalo mukotrpno zdravljenje z vrsto operacij in terapij. Ob podpori družine se je ponovno učil hoditi, govoriti … vsega tega, kar je bilo prej zanj samoumevno. V svoji osamljenosti, ko je ure in ure buden strmel v strop, se je predajal najbolj črnim mislim. Prvič je razmišljal o sebi in svojem življenju, kdo je on? Postaven fant, priljubljen med vrstniki, športnik po duši, ki zmore vse izzive in napore, pa hoče še več, ki rad tvega in hodi po robu.

»Zakaj sem izzival, kaj sem hotel dokazati? Takšni športi kot je turno gorsko deskanje zahtevajo pogum, ki meji že na norost. Bil sem nespoštljiv do življenja in lahkomiseln, zdaj to vem. Mogoče pa je bila to kazen za mojo objestnost? Nisem znal ceniti drobnih, preprostih stvari. V času, ko sem sedel v invalidskem vozičku, sem si želel samo, da bi lahko hodil, da ne bi bil več odvisen od drugih. In zdaj bi pravzaprav moral biti neizmerno hvaležen, da se mi zdravje z vsakim dnem vrača. Zdaj to spoznavam, nesreča je iz mene naredila drugačnega, bolj zrelega človeka. Spoznal sem, da je narava vsemogočna, človeško življenje pa minljivo in ranljivo kot šibek plamenček, ki ga že najmanjša sapica ugasne. Tako kot se je moje aktivno, razgibano življenje v trenutku prekinilo in skoraj končalo."


Pogosto se mu je oglašal še občutek krivde zaradi prijateljeve smrti. »Jaz ga imam na vesti, ne bi smeli tvegati! Zakaj sem jaz ostal živ, Marjan pa je umrl? Bil je dve leti mlajši od mene in znal se je veseliti kot otrok. Ali me njegova družina za to obsoja in sovraži?« Vsi so mu govorili, da je on pač imel veliko srečo, Marjan pa je žal ni imel, tako mu je bilo usojeno. Borut je še verjel, da je njemu ob strani stal njegov angel varuh. Oma mu je kot otroku vedno govorila, da ima vsak svojega angela varuha, ki ga spremlja skozi življenje in ga varuje pred hudim. Prijatelji so mu še govorili, naj ne pozabi, da je športnik, in športniki so borci, ki nikoli ne obupajo. Veliko so mu pomenile te tolažilne besede in počasi je začel tudi sam verjeti, da ni prav, ker obupava in se smili samemu sebi.


S pogledom je preletel ekran telefona. Številni neodgovorjeni klici, največ jih je bilo od Mateje. Ona ve, da je v teh dneh obletnica tragičnega dogodka. Od takrat je prekinil vse stike z njo, ni prenesel, da bi ga videla tako na tleh, nebogljenega in obupanega. Hoče mu pomagati, mu sporoča, da bi pozabil, kar se je zgodilo, in da bi spet zaživela kot prej. Še ga ljubi, noče ga izgubiti. Dolgo je okleval: »Naj jo pokličem? Nisem več isti, kot sem bil pred enim letom in v katerega se je zaljubila ‒ veder, neobremenjen in poln življenjske energije. Nočem prizadeti še nje«. Potem je pomislil: »Usoda mi je namenila še eno priložnost, zakaj je ne bi sprejel?« Odločil se je za življenje in poklical Matejo.

Nada Holc za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021



33 views0 comments

Recent Posts

See All