• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

USODA zgodba št. 40

Pretresena je sedla na svoj prostor v kabinetu, ki ga je delila s tremi kolegicami. Vesela je bila, da ni bilo v prostoru nikogar. Skozi priprto okno se je slišal prešeren smeh s šolskega igrišča. Rahel prepih ji je mršil dolge nakodrane lase, ki so ji prekrivali ramena kakor rdeč plašč. Poravnala je dolgo belo čipkasto krilo in stegnila noge v belih čeveljcih, ki so spominjali na baletne copate. Ves dan na nogah je terjal svoj davek. Vendar bolečine v gležnjih še zdaleč niso bile tako velike kakor bolečina, ki je prihajala iz njene notranjosti. Zdelo se ji je, da je nekdo vrgel njeno srce v vročo ponev, kjer se krči v bolečini. Velike modre oči so postale za odtenek bolj temno modre.


Pogled na drobno Julijo v telovadnem dresu je spet odkril vrsto novih modric in podplutb, ki jih je lahko odkrilo samo izurjeno oko učiteljice, ki se je že znašla v tem položaju.

''Vikend pri očetu,'' je pomislila.




Delo s svojo skupino je zaključil že pred nekaj urami. Sedel je na pomolu v bližini priveza njegove Morske vile. Noge so mu prosto bingljale v zraku. Sedel je in z globokimi vdihi konzumiral vonj po soli, algah, morski travi. Užival je v zadirčnem oglašanju galebov. Njegov najljubše preživet prosti čas.


Vendar se danes ni mogel popolnoma sprostiti. Ob koncu službenega potopa je opazil na grebenu množico praznih plastenk, ki jih je odložila zadnja nevihta. Odločil se je v trenutku. Sedel je v svojo Morsko vilo in jo usmeril proti grebenu. Zavedal se je, da samostojni potop ni dovoljen. Vendar se mu v tem primeru ne bo treba potapljati v globino. Smeti bo pobral po površju.

''Nihče ne bo vedel,'' je pomislil, ''če bom hiter, bom opravil še pred temo.''

Nadel si je masko in skočil v vodo. Močan tok ga je začel zanašati proti ostrim skalam. Ne dobra telesna pripravljenost ne izkušnje mu niso pomagale. Močan val ga je vrgel na skale Z glavo je udaril v nazobčan rob ene izmed njih, potem pa ga je zajela bleščeča svetloba.


Iz morja je stopila drobna vila. Bila je drobna in prosojna. Okoli nje je plapolala bela tančica, prav tako prosojna kakor njena koža. Skozi prosojnost je opazil drobno rdeče srce, ki je utripalo v ritmu življenja. Pogledala ga je z očmi barve morja in mu podala belo roko. Potegnila ga je iz vode. Občutil je neverjetno moč, ki je ne bi pripisal tako drobni deklici.

Odprl je oči. Ovila ga je s toplim plaščem gostih nenavadno rdečih las. Toplota je preplavila njegovo telo in želel si je, da trenutek ne bi minil. Ponovno je zaprl oči in užival v trenutku.

Galebi so postali nenavadno glasni. Ko se je ovedel, je ni bilo več.

''Čudovite sanje,'' je pomislil.



Najlažje je razmišljala na pomolu. Nameravala je začrtati postopek za končno rešitev Julijinega primera in ji pomagati zaživeti življenje brez strahu.

Sončna krogla je bila že zelo nizko na obzorju in obetal se je prekrasen prizor.

Sezula je bele čeveljce in pokrčila noge pod prosojno belino krila. Težo las je odmaknila z obraza. Prizor je bil veličasten in za trenutek je pozabila na težave v službi. Sončna krogla je zagorela in okoliške oblake škrlatno obarvala. Trenutek, v katerem si je dovolila sanjati in sanjariti. Pozabiti na Marka in boleč razhod zaradi njegove nezvestobe. Sanjati in čakati. Vedela je, da tudi njo v življenju čaka nekdo.

''Samo potrpežljiva moram biti,'' je pomislila.

Za trenutek se ji je zdelo, da med vriskanjem galebov sliši oddaljen ropot motorja.

''Verjetno se na morje odpravlja kakšen ribič,'' je pomislila.

Vendar se je ropot bližal, postajal je glasnejši.

V blišču sončnega zahoda je zagledala čoln, ki se je kakor velik galeb bližal pomolu. Na njem je sedel temnolas fant, ki se ji je zdel nenavadno znan. Zapeljal je do priveza, vrgel zanko okoli njega in izskočil. Še vedno je bil omotičen. Vsak vdih mu je povzročal velik napor. Pljuča so mu gorela od pekoče slane vode. Napotil se je k pomolu, da bi si oddahnil, ko jo je zagledal. Njo. Njegovo vilo. Stresel je z glavo, da bi se prepričal, da je buden, da več ne sanja. Prisedel je.

''Tukaj si, mislil sem, da živiš samo v mojih sanjah.''

V prvem trenutku je pomislila, da je to najbolj nenavaden začetek zapeljevanja, ki ga je kadar koli videla. Potem jo je pritegnil njegov pogled. Nekaj znanega je bilo v njem, nekaj tako domačega in toplega. Kakor bi se po dolgi odsotnosti vrnila domov.

''Da, tukaj sem.''

Sonce se je potopilo v naročje morja. V mraku pa je bilo videti samo dve senci, ki sta združeni sedeli na pomolu.


K.Š. za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021




151 views0 comments

Recent Posts

See All