• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

VATA zgodba št. 100

Updated: May 25

Na začetku življenja, se pravi prvih dvajset let sem živela (kot pravijo) v vato zavita, čeprav sama niti nisem imela občutka. Problem mi je bil, da sem morala večkrat nastopati v vlogi mediatorja med staro mamo in mamo, ki se nista ravno lepo gledali, oče je bil veliko zdoma. Če danes pogledam toliko let nazaj, vidim da sem bila razvajena, vsega sem imela v izobilju in nisem vedela, kakšno je pravzaprav življenje. Nisem vedela, da se moraš boriti v življenju, videla sem predvsem kariero, oče mi je bil zgled. Želela sem si, da bi bila cenjena tako kot on doma in v tujini, da bi predavala študentom, da bi bila vrhunski strokovnjak. Tudi moji domači so veliko dali na znanje. Vedno je imelo prednost učenje in pomoč sestri pri učenju, gospodinjskih del me niso navadili razen nakupovanja v trgovini. Kariero sem si tako vcepila v glavo, da sem bila že na tem, da delam splav, ker sem mislila, da me bodo otroci ovirali pri razvijanju kariere. Res sem začela hoditi po taki poti, da sem se vpisala na magistrski študij, hkrati sem pridobila certifikat za kibernetiko psihoterapije. Vendar se je zalomilo. Naredila sem vse izpite na magistrskem študiju, vendar nisem dokončala naloge. Pisala sem na dve temi, vendar na koncu obupala, ker mentorji, ki sem jih imela, niso bili zadovoljni z mojim pisanjem. Ko sem s Fakultete za družbene vede dobila oceno naloge, me je skoraj kap. Nisem si mislila, da sem tako »falila« z vseh zornih kotov po merilih znanstvenoraziskovalnega dela. Mislila sem si, kako mi je šlo po maslu ko sem pisala nalogo na podiplomskem študiju socialne medicine. Tudi vse pogoje za certifikat za kibernetiko psihoterapije sem brez problema izpolnila. Skratka življenje se je obrnilo v popolnoma nasprotno smer kot sem si predstavljala in ni pomagalo, da sem veliko vlagala v učenje. Življenje se je moralo obrniti v drugo smer, saj sem pred tem imela popolnoma drugačno predstavo o sebi. Ker tudi veliko zmorem, tudi fizično sem se kovala preveč v zvezde. Mislim, da zaradi tega sem lahko v svoji zmedeni glavi tudi koga podcenjevala, npr. moža, kateremu nisem nikoli dovolila, da bi bil glava družine. Po eni strani sem ga hotela crkljati, po drugi strani pa sem mu vse kritike zmetala v obraz in ga pri tem nisem »šparala«. On me je imel resnično rad in je vse prenesel. Kljub temu sva se večkrat skregala in bila nasprotnega mišljenja. Govorila sem, da sva dve mimobežnici. Vsak hoče svoje uveljavljati, tudi pri vzgoji otrok nisva delovala povezano. Enkrat sem jaz popuščala otrokoma, enkrat on. Sin si je vedno izboril, da je prevladal v družini. Prišlo je do nasilja in večkrat sva se borila drug proti drugemu. Ker sem bila v matični družini obdana s samimi ženskami, očeta pa ni bilo doma, se nisem mogla vživeti vanj, niti nisem vedela kaj doživlja. Imela sem iluzijo, da bo znal dobro plavati in ker sem bila nestrpna, sem ga dala v šolo plavanja, da je splaval. Želela sem si, da bi bil športnik in sem ga vodila na gimnastične ure. Ker mu tam ni bilo všeč, sem ga peljala na karate. Sin je spoznal v šoli nekoga, ki je igral igrice na gameboy. Igrice so mu postale prvo v življenju in tako je še danes. Zapustil je vse dejavnosti, ki so bile pravzaprav moja ideja. Danes živi na denarni pomoči, poskuša pa služiti s pokrom. Včasih mu to tudi uspe. Močno voljo je imel in poskušal vse doseči, če ne zlepa, pa zgrda. Tudi pri igricah je bil perfekcionist. Hotel je 100% vse rešiti na najtežjih nivojih. Dostikrat pa igric niti ni mogel igrati, ker so drugi igrali igrice, ki so bili pri nas. Igrice so nosili tudi domov in jih tudi pokradli. Ne čudim se, da danes ne prenese, da bi bil kdo pri nas doma, saj je bilo tega preveč. Niti sama nisem zmogla več obvladati te scene. Drugi so poskušali nanj vplivati in ni bilo časa niti za kuhanje, niti za pospravljanje, še grafite so narisali in napisali v stanovanju. Pravi džumbus. Čeprav sem bila na Centru za socialno delo v obravnavi, pa tudi v Varni hiši, ko sem od vsega skupaj s hčerko zbežala, nisem mogla tega ustaviti. Prihajali so fantje, drug drugega vabili, ni bilo nobenega reda. Ko sem iskala pomoč, sem dobila strokovno mnenje, da ima vedenjske in čustvene motnje. Zgodilo se je, da je kar za pet let in pol pristal v zaporu, ker je bilo preveč nasilja z njegove strani. Poskušala sem z vsemi pomočniki nasilje zatreti, a je šlo popolnoma čez vse okvirje. Dojela sem ga kot brezčutnega, egoističnega, nemogočega. Nisem znala z njim preživeti 14 dni. S hčerko sva bežali, se vozili po Sloveniji in v avtomobilu prenočevali. Mnogokrat nisem vedela kako preživeti jutrišnji dan. Danes se mnogo lažje vživim v sina in njegovo govorjenje. Vedno vež zaupa. Občutljiv je, ima svoje razlage za to, kar se mu dogaja, vedno znova zvem še kaj novega. Po mnogih letih mi pokaže, da me ima rad in da me potrebuje. Sploh si nisem mislila, da je tako občutljiv. Za fasado brezčutnosti , negativizma in nesposobnostjo izražanja čustev, se včasih pokaže milina, nežnost, iskanje ljubezni. Tudi sama skušam izražati trdnost, neomajnost, notranjo moč. Ob hitri smrti staršev, nisem izražala čustev, čeprav sem bila na njih zelo navezana. Poskušala sem živeti, kot da ni nič in da tega otroci ne smejo občutiti, ker so bili še majhni. Tako sem si jaz mislila. Povem pa, da tudi kar ne kažeš, ne izražaš, še kako dobro čutijo in te imajo naštudirano, kar si človek ne bi mislil. Zapomnila sem si Mojčine besede.: »Važno je, da človek živi na svojih nogah trdno, da je v ravnovesju.

Važno je, da človek jemlje življenje tako kot je in da živi v ravnovesju. Če z vso silo »teraš« in hlastaš v eno smer, se na drugih področjih ruši, kar je škoda, ker mora biti v življenju vsega ravno v pravi meri, Dan ima 24 ur in se ne moreš vsemu naenkrat posvetiti enakomerno, da gre življenje naprej brez zapletov.


C. N. za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021




43 views0 comments

Recent Posts

See All