• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

VELIKA LJUBEZEN zgodba št. 58

Magi je bila edinka. Brez otroške igre ni zdržala in ko so se starši na vrtu posvetili gredicam, je zlezla čez ograjo k sosedovim. Tam so bili trije otroci in takoj so zdrveli v igro, tudi ko so pomagali izkopavati krompir. Vsi skupaj so ga metali na kup smeje se, neprijetno delo je bila zanje igra.

»To je bilo zadnjič,« je sklenil oče, ko se deklič prikaže doma.

»Kako mi boš to prepovedal? Pripelji mi sestrico, da ne bom sama!«

Oče ni ustregel hčerki in Magi je visela pri sosedih kar naprej, jim pomagala pri vsakdanjih opravilih, se sladkala s čajem, potičko, se šalila in lovili so se po vrtu in po drevesih. Ničkolikokrat so padli z vej, ko so smukali za češnjami, jabolki, hruškami, a otroci so vse padce mimogrede premagali, kajti njihovo veselje je bilo večje od bolečin. Najbolj očaran nad Magi je bil Robi, ki je zmago vselej privoščil njej, gledal njene sijoče oči, ko je na njihovi klopi, bingljala z nogami, bliskala z očmi, ko si je izmišljevala rešitve še dolgo po tem ko se je igra, naštej besede na pet črk na črko n, končala.

Robi je zaznal njeno veselje nad sabo in vsaka igra brez nje ni bila zanimiva, zato je iskal delo, igračo ali idejo, kako bi se ji približal. Ni mu uspelo. Magi je narekovala, katera igra je na vrsti, drugi so ji sledili. V času odraščanja je dekle opazilo njegovo plahost in se umaknila v svoj študij. Nekoč, ko se je mimogrede ustavila na vaškem plesu, je opazila njegov interes za zvezo, a je bilo prepozno. Magi se je hitro poročila in ko jo je Robi srečal naslednjič, se mu je stemnilo pred očmi: »Si pa pohitela! Dete imaš!«

»Kaj pa govoriš?«

Nato so se njune poti razšle, nista se srečala trideset let, on v domači dolini, ona v tujini, dokler se ni vrnila na očetov dom. Sama. Nato se je posvetila vrtu in živela v samoti, ker jo je zanimal človekov karakter, kako ga obrusiti, da zažari. O tem želi napisati nekaj, kar ni mogoče prevesti v noben tuj jezik. Vzljubila je zemljo, ptice, cvetlice in začela s prvimi nasadi in rimami. Deset let je risala, prekopavala vrt in sadila, dokler se ni posrečilo tisto, kar je hotela. V tišini in naporu so privrele na dan rime, najprej kot nekrologi ob smrti svojih tet in ko je napisala bratu v spomin mojstrovino, je tisto leto osvojila dve nagradi. Njen obraz se je pojavil v revijah in domača dolina je opazila njen blesket v očeh in besedah, zato je vodila otvoritev turistične poti s ponudbo lokalnih dobrot, kruha, vina, sladic in mesnih poslastic. Tam je bil v častni beli obleki Robi, ki je že nekaj deset let veljal za najboljšega pridelovalca vina. In Magijin glas je božal obiskovalce.

Ni bil glas, ki je očaral poslušalstvo, niso bile vrstice, posvečena domači dolini, ampak ko sta nazdravila z Robijem, da sta kozarca zazvenela, je sledil nenapovedan poljub. Robi se ni mogel zadržati, bilo je svečano in tudi v sanjah je ni videl tako sijajno kot tisti hip. In ona:

»Ste videli tole! Gentelmen pa zna, ob pravem času, na pravem mestu! Odlična kapljica! Vsi vemo, kdo je vinski kralj! Robi ima šarm šampiona šampanjca!«

»To počnem najraje. To je vino sprememb, spodbude, sreče, svobode, svatbe. Zdaj pa prosim pesnico ta roko.«

Občinstvo je zaploskalo in Robi je razdelil vse steklenice med publiko. »Kaj dogaja? Se je vrnil Tito? Samo on je dal kdaj kaj zastonj!« se je širil glas.

»Naj bo veselje za vse, ne le zame! Letos je leto čudežev!« je sklenil Robi, kajti desetletja je sanjal o silvesterskem poljubu, ki ga nikoli ni bilo in pesem ga je zbodla v srce. Vsako leto. Zdaj je čas za srečo, ki jo je bil prisiljen pri dvajsetih zatajiti.

»Kje hodiš dekle, da te nikoli ne srečam?« je vprašal, ko je odložila mikrofon.

»Ej, to je zame šok. Nimam besed, razmišljam, kaj bi!«

»Pomagal bi ti. Naredil bi te za kraljico, pa si se sama!«

»Rojen si za vrhunskega vinarja! Takega mojstra ne naredi žena!«

»Ni je več. Ona vlada, a ne meni!«

»Kako ti je uspelo na svobodo?«

»Ona živi v hiši, jaz pa v hlevu, hramu z grajsko ponudbo. Tako sva se zmenila, da ima sin dva doma. In ko srečam tebe, sem sklenil, ti vse razkažem. Štirideset let čakam nate.«

»Tam ni mesta zame!«

»Ti boš moja desna roka! Tebi teče beseda bolje kot meni! Takih ljudi, ki ljubijo zemljo, delo in sadove napora, ni! Naši kraji niso bogati, nikogar ne moreš prisiliti k delu, dokler ne dozori. Verjemi, bilo je vredno počakati na ta dan!«

»Lahko bi me povabil prej, da ne obupam!«

»Preveril sem te, sama si ves čas in garaš, da jemlje dih! Za zemljo, za pravo besedo, za naš čas!«

»Nočem!«

»Čemu si sama kot jaz dvajset let?«

»Nisem še srečala moškega, ki bi spoštoval, kar najbolje znam! Izbira besed in ciljev, ki so vredni vere, znoja, potrpljenja!«

»Čemu ne prideš kdaj v našo trgovino?«

»Nočem srečati tam tebe, nekaj neizrečenega je med nama!«

»Doma so mi prepovedali tebe! S tem so me pribili na križ! Rekli so, da si preveč ranjena, da boš znorela, postala pa si ambasadorka miru!«

»Res je tako. A rane je treba pozdraviti, meni pomaga cvetje in rime.«

»Vino in pesem, lepo prihodnost bova …«

»O, ne skupaj s peki kruha in jagenjčka, ali nič!«

»Vsako željo ti izpolnim. Kaj si želiš najprej?«

»Gredico cvetja in zbirko pesmi. Nato pa streho!«

Zdaj je Magi naredila korak nazaj. Vsakokrat znova je treba pretehtati, kaj ima prednost, da skupnost diha v slogi.


V. Z. za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021


17 views0 comments

Recent Posts

See All