• ALEŠ

VERJETI ALI NE

Updated: Jan 18

Veliko ljudi ne verjame v nič. V kolikor v kaj verjamejo je to žaljenje njihove intelegence, žaljenje njihove izobrazbe, razgledanosti, bojijo se priznati.

Veliko jih verjame v NIČ. Meni se zdi to zanimivo v nič verjeti. Ne me narobe razumeti, tudi sam bom iskren in zase ne morem trditi, da sem ravno najbolj vzoren kristjan, oziroma, da bi se po meni moral kdo zgledovati. Sem pa ponosen, da sem kristjan in verjamem oziroma verujem. Tudi, če na koncu ne bo nič, kot nekateri trdijo, si v življenju težko predstavljam verjeti v NIČ, da ni NIČ, torej si iz NIČ in greš v NIČ, NIČ ostaneš in NIČ ostane za tabo, mogoče kakšna hiša, stanovanje, njiva, vrt... 

Potem se vprašam kako ni nič, če jaz čutim da je. Sem sicer malo drugačen, nekateri pravijo, čuden, da si stvari izmišljujem, da te stvari, ki jih vidim v sanjah, vizijah ali pa jih samo začutim oziroma zaznam pač ne obstajajo. 

Ne obstajajo za tiste, ki ne verjamejo ne vidijo ali ne slišijo. Zame pa obstajajo tako resnično kot veter, ki ga slišiš, ko piha, čutiš ga na obrazu ali pa vidiš na drevesih kako ziblje veje sem ter tja. Torej, veter je, pa vendar ga ne moremo prijeti z roko, ga stisniti ali v roki začutiti njegove energije. Zame stvari obstajajo, kot obstaja pasja piščalka, katere zvoka ljudje ne slišijo, pa to pomeni, da zvoka ni? Obstajajo tudi stvari, ki jih vidimo samo pod UV lučjo in jih s prostim očesom ne vidimo, pa vendar so tam.Torej tistega kar ne vidimo ali ne slišimo ni?  Včasih grem na pogreb kakšnega sorodnika, znanca, sorodnikov prijateljev itd. Zanimivo je hoditi na pogrebe tistih, ki ne verujejo. V vseh možnih pogovorih in temah, ki smo jih kdaj imeli absolutno, nikakor in nikoli ne verujejo v Boga, so čisti ateisti in vse ostalo je pač smešno. Pogreb je na koncu vseeno cerkven, pride župnik, sprevod, vsi molimo, tudi tisti ki v nič ne verjamejo molijo. Meni pa roji po glavi "skoraj vsi molijo, oseba je cerkveno pokopana, skupaj z vsemi obredi, oni pa ne verjamejo v nič." Največkrat dobim odgovor, ki zveni skoraj kot opravičilo, da je ata hotel tak pogreb ali pa mama... Mar res si mislim? Spet smo na tistem, da se opravičujejo ljudem, ker so nekoga pokopali na krščanski način, da si ne bo kdo kaj mislil. 

Vendar pa ne vedo, da jih vidim v dušo, ker vidim različne situacije, ki se mi kot slike predvajajo pred očmi oziroma se začnejo iz nič pojavljati slike v mislih. Večkrat mi tudi pokojni pokažejo različne situacije, kot bi mi želeli povedati naj jim povem naj ne obupajo, naj verjamejo.

Potem so tu ljudje, ki se znajdeji v težki življenski situaciji in na koncu vsi po vrsti molijo. Potihem molijo in upajo, pa čeprav ni nujno, da k Bogu, Jezusu, Mariji ali angelom, ker to po njihovem IQ ne obstaja, ampak tudi če nekomu tam zgoraj in ponavadi se ta molitev glasi tako: "če je kaj tam zgoraj, če obstaja nekaj tam zgoraj, prosim naj pomaga recimo moji bolni mami, očetu, otroku, itd." Ne upajo priznati, da molijo, ker se bojijo kaj bodo drugi rekli, se jim bojo smejali, jih čudno gledali. Pa tudi, ko se vse konča dobro, vsi ozdravijo, ali pa se življenska situacija izboljša. Tudi, ko zdravnik mogoče reče, da je bil to čudež, zopet ne verjamejo. Jaz jih vidim, ampak ne rečem nič, nič ne "pametujem" ali koga obtožujem, ampak si mislim svoje. Vem, da na koncu koncev, ko pride konec življenske poti, ali pa se ta končuje vsi upajo. Upajo, da na koncu ni nič, ampak da je še kaj v kar so vedno globoko v sebi verjeli, ker je življenje prehitro minilo. Pri hudih boleznih ljudje zopet prosijo in molijo. Včasih je tako hudo, da ljudje prosijo naj jih nekdo že enkrat reši muk ali bolečine, da enkrat že odidejo na drug svet in da bo z živimi še naprej vse vredu. Potem vidim duše, duše ki niso verjele, niso verjele, da potem obstaja kaj drugega, razen na koncu poti, ko so začele upati... pa vendar jim je žal. Žal jim je, da niso verjeli. Življenje bi bilo lažje, če bi verjeli, lažje in bolj smiselno, bolj osmisljeno. Vsak naj pogleda v svojo dušo in naj si prizna jasno in glasno kaj je počel, ko mu je bilo težko, ko mu je bilo hudo in ko je rabil pomoč ali pa je kdo od bližnjih hudo zbolel. Kolikokrat je molil ali upal na pomoč, na pomoč Boga, Jezusa, Marije, angelov ali pač samo nekoga zgoraj, neko energijo. 

Verjeti ni žaljenje intelegence, verjeti ni strah pred izgubo prijateljev, verjeti ni strah pred zlobnimi mislimi ostalih. Verjeti pomeni upati. Vendar sam ne obupavam nad tistimi, ki ne verjamejo ali pa jih prepričujem naj verjamejo, ker vem, da bodo na koncu poti verjeli ali pa vsaj upali, da to še ni konec, da nekaj na drugi strani še obstaja. Ker če ne verjamemo v nič kakšen smisel ima življenje in vse kar  si naredil v svojem življenju v 50, 60, 80 ali pa 100 letih, ves denar, ki si ga zaslužil, dom ki si ga zgradil... če je pa na koncu NIČ. 


14 views0 comments

Recent Posts

See All