• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

VSAK MED NAMI IMA SVOJEGA ANGELA - zgodba št. 55

Updated: Jan 24

I.


Pride samo, nekakšna neopredeljiva žalost in topa bolečina, ki ji ne veš vzroka. Morda teža časa in minljivosti, morda odsotnost hrepenenja in želje v izgubljenem jutru, ki prihaja z megleno zoro. Najraje bi se sklonil in se zibal. Naprej in nazaj, nazaj in naprej. Ne oziraš se v preteklost, veš, da ne moreš ničesar spremeniti, a dogaja se, da zeva praznina, jalovost. Živiš v svojem malem svetu, zaprt za zidovi. V bistvu imaš materialno vse, stanovanje, službo, avto in psa. Skoraj nikoli ne pomisliš na tiste, ki nimajo nič. Ne stanovanja, službe, avta, niti psa. Kot mantra je, da pač vsak teče svoj sredobežni krog.

A vsak med nami ima svojega angela.

Ure in ure preživiš pred tv zaslonom, buljiš v bebave resničnostne šove, kako prenoviti avto, kako se poročiti v 90 dneh, kako preživeti 21 dni na samotnem otoku. Ob večerih gledaš greznice komercialnih televizij, edino, kar opaziš je, da jim nacionalka vse bolj zvesto sledi. Udarne novice so samo negativne, slabe novice. Vojne, potresi, poplave in seveda umori v družinskem krogu. Vedno znova prikazujejo enake posnetke kolon beguncev in migrantov, ki so prikazani kot invazija insektov, ki motijo lepi in prazni vsakdan držav, ki živijo v izobilju. Posnetki so največkrat od daleč, kot da gre za nadležna vesoljska bitja, ki nimajo obraza. In to ponavljajo in ponavljajo kot grožnjo za ljubi mir samotnih ljudi kot si sam. Če prelistaš časopisje je enako. Rumeni tisk se hrani z isto hrano tragedij, vojn, umorov in bolezni. Ker se pač prodaja, ker si po prebranem rečeš: p****, saj mi gre še, kar dobro! In potem se vrneš v svoj mali sredobežni krog, niti zase ne spremeniš ničesar, kaj šele za koga drugega. Življenje je na pragu zime in otopelost postaja rutina.

- Veš kako je, med nama ni več nobene privlačnosti, že leta živiva drug mimo drugega, sama ne morem več tako naprej, ti pa kakor veš, rada bi, da se ločiva prijateljsko, brez sovraštva in psa lahko vzameš, je rekla ona, petintrideset let tvoja žena. Nekoč pa, skupaj sta si delila prostor, čas in bližino. Ljubezen, toplina je izginila brez sledu, če je sploh kdaj bila.

- Veš oče, meni največ pomenijo potovanja, spoznavanje drugih dežel in seveda ženske, čim več žensk. Ti seveda tega ne boš nikoli razumel, zakaj bi imel družino, zakaj bi otroke pošiljal v ta prekleti svet? In prosim te, lepo skrbi za psa, je rekel moj odtujeni sin, ki se je tu in tam oglasil s prošnjo za finančno pomoč. Včasih pomislim, da gre prekletstvo zapuščenosti iz roda v rod. Vrnil se je bled spomin na očeta, ki me je zapustil pri osmih letih. Spomnil sem se matere, hladne, razočarane in zagrenjene ženske. Ženske, ki ni zmogla ali znala imeti rada. Ne zaveš se kdaj pride do točke preloma in poti nazaj ni več. Kot velikokrat sem po nočni izmeni posedel v parku pri avtobusni postaji. Nisem se zavedel koliko časa je minilo, a sem skoraj stekel domov, da bi peljal ostarelega psa na sprehod.


II.


Prekleti pes, prekleti begunci, je vedno znova bevskal sosed iz pritličja, ki se je sam oklical za nekakšnega hišnika in vodjo bloka. Pes ne pozna namerne zlobe, zvestoba mu je prirojena. Čeprav resnici na ljubo nisem nikoli imel odnosa do živali. Psa, angleškega buldoga je kupil sin. To je bilo deset let nazaj, ko smo še živeli v predmestju, v obnovljeni hiši z velikim dvoriščem. Takrat sem ga jaz ali kdo drug, preprosto spustil iz hiše, da je opravil potrebo in dobil obrok hrane. Bili so časi vsaj navidezne povezanosti družine. Ona, ki je bila vedno bolj podjetna je preko noči prodala veliko stanovanje v bloku in kupila staro, na pol razpadlo hišo. Hišo brez korenin. Hišo , ki ni imela duše. Hišo, ki ni bila dom. Traja preden se zaveš, da nimaš ti hiše, da ima hiša tebe. Na pragu petdesetih se lotiš prenove in mnogim se zgodi, da položijo zadnji strešnik na streho ter odidejo na oni svet zaradi, sekiranja, živcev, dolgov in kreditov. Hiša je bila med tednom bolj ali manj zapuščena, vsi smo se vračali pozno popoldne ali zvečer. Obenem pa mi je ostareli sosed za drobiž prepustil kos zapuščene zemlje ob reki. Tja sem odhajal ob sobotah in posadil prve višnje in češnje. Sejal sem vso zelenjavo, sadil rdeči ribez in trse trt. Ne vem, morda sem le bežal pred samim seboj. Kasneje sem pripeljal rabljeno prikolico in jo počasi obzidal. Dogajalo se je, da sem prihajal ob petkih zvečer in ostajal do nedelje. Nakupil sem si zaloge hrane in pijače. Uro, dve sem delal na zemlji in nato samotno pil. Dva litra vina in včasih več ob večerih. Sam sebe sem prepričeval, da ne gre za alkoholizem, saj se preko tedna alkohola nisem dotaknil. V sebi sem se opravičeval, da vsak potrebuje azil, začasno osvobojeno ozemlje. Do takrat, ko ona zahtevala ločitev. Ničesar mi ni očitala, preprosto nisem opazil, da se ne pogovarjava več, da ne deliva, da postajava tujca. Sledili so mučni dnevi, ko se je prodajala hiša in smo odšli vsak na svojo stran mesta. V bistvu pa smo že prej živeli ločeno. Zemljo s prikolico sem obdržal, psa sem hočeš nočeš moral sprejeti in skrbeti zanj. In od vsega sem najbolj pogrešal dvorišče, ker sem moral po novem dvakrat, trikrat na dan peljati psa na sprehod in poslušati opazke predvsem spodnjega soseda. V blokih je pač tako, da ljudje živijo leta in leta skupaj, pa se ne poznajo niti po imenih.

Ljudje, ki ne verjamejo, da angeli so.


III.


Neverjetno je bilo kako se je pes hitro postaral, ne samo zaradi sivih dlak, vse večkrat ni želel na daljši sprehod. Tudi hrano ni napadel s strastno vnemo kot mesece prej. A njegov pogled je bil enako zvest, vsako jutro, ampak res vsako jutro se me je razveselil. Enako je bilo le to, da sva ob večerih strmela v slepo oko televizijskega ekrana. Novice o malih in velikih katastrofah so se vrstile ena za drugo. Na plan so prihajali novi mali in veliki fašisti. Nestrpnost, bes in sovraštvo. A se te ne dotakne. Nesrečne usode beguncev, shujšani obrazih otrok, ki umirajo od lakote. Razpadajoča trupla nekje daleč v Siriji. Podobe smrti se vrstijo ena za drugo. Strmiš v slepo oko ekrana in ničesar ne vidiš. Ne čutiš. Ne sprejemaš. Opaziš samo vzdih psa, ki je začutil sunek fizične bolečine. - Kužek je star in resno bolan, sumim, da gre za raka jeter, sploh pa ta pasma ne živi tako dolgo kot nekatere druge. Lahko mu pomagamo z infuzijami, ni pa prav, da bi dolgo trpel in se mučil, je bil nazorno jasen veterinar. Treba se je bilo odločiti o neizbežnem. O evtanaziji, smrti. Morda sem se takrat prvič resnično zazrl v njegove otožne oči. Vso zadnjo skupno pot me je gledal, kot da bi me želel vprašati: a mi boš pomagal? Morda je čutil moj nemir in odločenost, ko sem ga pomirjajoče pobožal. Morda je čutil, da ga peljem v smrt. Veterinar je psu vbrizgal pomirjevalno in uspavalno injekcijo in počasi je padel na bok zloščene kovinske postelje. Umirjeno je dihal in zapiral oči. Skoraj pol ure je bilo potrebno, da je zaspal. Glavo sem sklonil nad njegovo telo, slišal sem njegov utrip srca. Za hip sem mi zdelo, da ima oči še vedno pol priprte. Veterinar me je pustil samega, iznenada so se usule solze, valovi in sunki bolečine, nekje iz zapredene, mrzle in zapuščene duše. Nato mu je veterinar vbrizgal kemijo, ki ga je mirno popeljala v pasja nebesa, če seveda so. Z roko sem še spremljal njegov srčni utrip, ki je ugašal. Nobene moči nisem imel, da bi ga vzel k sebi in pokopal. Tisto popoldne se je nekaj zlomilo v meni.

Kot da bi mi nevidna sila polomila krila.


IV.


Seveda sem ženi in sinu sporočil da bi se poslovila od psa, a nista niti odgovorila. Z njegovo smrtjo so se porušili jutranje večerni obredi in velikokrat sem se zalotil kako pogledujem proti košari, ki je še vedno stala ob televiziji. V hladnem marčevskem večeru sem se ustavil v gostilni pri avtobusni postaji. Omizje poleg šanka je bilo pijansko glasno. Lokalnega novinarja sem na videz poznal iz brezplačnih časopisov, ki so jih enkrat na mesec trpali v nabiralnike in so kmalu ležali neprebran med smetmi. - Kaj pa mi vemo o Arabiji?! Nič, manj kot nič! In kaj nam pomeni Alah in ostalo sranje? Nič! Kaj vemo o njihovi kulturi?! Nič, spet nič! To je drug svet, popolnoma drugačen kot je naš, ta dva svetova nista združljiva, pa to je ja jasno. Gre za to, se bodo oni prilagodili naši kulturi in običajem, bodo sprejeli? Ne, ne bodo! Več generacij je potrebnih, da se to zgodi. In ne gre za deset, dvajset ljudi, na tisoče jih je! Kaj to pomeni? Ne samo, da je meje potrebno zavarovati in hermetično zapreti, večino je treba vrniti od tam, od koder so prišli. Saj se mi smilijo otroci in ženske, samo mi imamo svojih revežev dovolj! je v dolgem monologu bolj tulil, kot govoril. Pa še službe na bodo pobrali! je zakričal drugi pijanski glas. Omizje mu je prikimavalo in padla je nova zdravica. Za trenutek me je imelo, da bi zavpil: Naredite nam to deželo spet našo! A sem samo spil na dušek in se odpravil proti domu. Na dovozu sta bila parkirana policijska avtomobila z utripajočimi lučmi. S pogledom sem še ujel tri temnopolte mladeniče, ki so jih na hitro strpali v modri kombi. Kljub nočnemu hladu sem obsedel na leseni klopi mestnega parka. Redki avtobusi so vozili točno po voznem redu.


V.

Zora je pričarala nenavadno vijolično svetlobo. Občutje nemoči in praznine se je vrnilo. Otopelo utrujen sem po nočni izmeni sedel v fotelju in opazoval temni zaslon izklopljenega televizorja. Košara, kjer po navadi počival pes, je samevala. Počasi sem v vstal in odklopil televizor. Odnesel sem ga poleg zabojnikov za smeti. Na listič, ki sem ga prilepil na ekran sem napisal: ni v okvari! Odpravil sem se do bližnjega parka. Drevesa so se prebujala v zgodnji pomladi, drobni zeleni lističi so krasili veje. Na klopi skriti za grmičevjem sta v ponošenih oblekah s plastičnimi vrečkami v naročju, sedela moški in ženska. Ni bilo treba ugibati, da sta tujca. V očeh se jima je zrcalil strah. Usedel sem se na drugo stran klopi in prižgal cigareto. Ponudil sem jima, a sta me vljudno zavrnila, da ne kadita. Ves čas sta me plašno pogledovala. In potem se je moški opogumil in me nagovoril ter vprašal v polomljeni angleščini, če imam avto. Prikimal sem. Trieste, Italija, Italija, Trieste, je ponavljal in oponašal s kretnjami vožnjo. Še pred nekaj dnevi ne bi nikoli prisedel k tujcu, kaj šele, da bi kaj razmišljal o tem, da lahko pomagam. Pomahal sem jima, naj mi sledita. V nekaj minutah smo prispeli do avta, ki je bil parkiran pred blokom. Moški je sedel na sovoznikov sedež, ženska na zadnje sedeže. Nismo kaj dosti govorili, samo kimanje in pogledi. Vedel sem, da bo treba do maloobmejnega prehoda meje. V zadnjih letih so meje in zidovi, ki so bili samo navidezno ukinjeni, znova razdelili in omejili ljudi. Karabinjeri, pa tudi naši policaji, so redno kontrolirali večje mejne prehode. Končno, vsa država je bila obkoljena z bodečo žico. Podobno kot je bila nekoč prestolnica države v času druge svetovne vojne. Zato so ga kasneje imenovali: mesto heroj. Zdaj niso mogli razglasiti, da gre za državo heroj. Prej za neskončno veliko koncentracijsko taborišče. Po dobri uri vožnje smo prispeli do središča Trsta. Neznosen smrad in smog je napadel dihala. Moški in ženska sta stal pred avtom, bilo jima je nerodno, kimala sta in se zahvaljevala. Iz žepa sem vzel denarnico in jima dal, kar sem imel pač denarja s seboj. Začudeno, skoraj prestrašeno sta me gledala. Samo zamahnil sem z roko in na hitro odpeljal.

- Vi sta naš angel, sta tiho rekla. Iz ogromnih dimnikov v bližini pristanišča se je valil dim in smrdeča para. Mesto je bilo pokrito z nenavadno meglo.


VI.


Čas se drobi in ne sprašuje za včeraj, vsak med nami teče svoj sredobežni krog. Teža na prsih ni nič manjša, človek mora pasti na dno dna v sebi in potem ni druge kot pot navzgor proti občutkom, ki dajejo življenju vsaj mimobežni smisel. Nekako se sprijazniš in spoznaš lepoto v bolečini bivanja. In končno spet vidiš, slišiš in čutiš. Najprej sebe in potem čas, ljudi in svet. V pomladni nedelji je narava dihala in cvetela v vsem svojem razkošju mozaika barv. Parkiral sem pred azilom za pse in mačke. Počasi sem se pomikal mimo žičnate ograje. - A ste prišli po kužka, je vprašala rdečelasa mladenka, joj, ko bi vi vedeli koliko begunčkov in revčkov imamo! Skrbite zanj, njegov angel bodite.


F.F. za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021




51 views0 comments

Recent Posts

See All