• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

ZA VEDNO Z MENOJ zgodba št. 104

Naj se vam na hitro predstavim. Ime mi je Nina in imam prvi rojstni dan na 50 podlage. Res so to menda že zrela leta, a zame EMSO nič ne šteje. Rada bi vam zaupala popolnoma resnično zgodbo, zaradi katere vem, da nismo sami, temveč so umrle dušice velikokrat z nami.

Začelo se je z nepričakovano smrtjo tašče, s katero smo živeli tako rekoč pod isto streho, le hodnik je delil našo in njeno hišo. To je bilo idealno, ko sem rabila varstvo za mojo Lucijo. Bila je dobra tašča in super babica, ki je hčerki kar naprej dajala potuho, a veš moj trud, da ji to dopovem je bil zaman seveda. Pa kaj hočemo, takšne so po večini vse babice kajne?

Minila sta že dobra dva meseca, ali skoraj trije odkar je za vedno odšla. Tistega jutra sem kot običajno ob 4h zjutraj vstala, se uredila v kopalnici za v službo in še v kuhinjo, da v miru spijem kavo. Že takoj, ko sem odprla kuhinjska vrata se mi je zdelo kot bi tu že bil nekdo pred menoj. Pogledam proti dnevni sobi in za malo, da me ne zadane kap. Tam namreč naslonjen na podboj stoji tašča, oblečena v predpasnik, ki ga je vedno nosila doma in me prijazno gleda. Uščipnem se, da me zaboli in si še pomanem oči, a ona še vedno stoji tam. Ja teta Mici, kaj delate tu, saj ste vendar umrli jo vprašam, ko se malce pomirim. Ravno je želela nekaj povedat, ko sem se jo jaz dotaknila s prstom v trebuh, da se kot nejeverno Tomaž prepričam, da se mi ne sanja in v tistem trenutku je izginila. Nikoli več je ni bilo nazaj, čeprav jaz zdaj vedno najprej pogledam tja. Če pa slučajno pride vem, da se je ne smem dotakniti, pa mi bo lahko odgovorila. Verjemite, kave tistega dne nisem mogla niti skuhati, kaj šele, da bi jo spila. Mnogo kasneje sem zaupala možu kaj se mi je zgodilo in povedal mi je, da so tudi k njej večkrat hodile duše umrlih.

Še kasneje pa mi je tudi iznenada umrl moj najboljši prijatelj, človek, ki je imel neverjetno razvito tretje oko, saj mi je dobesedno bral misli. Kaj podobnega nisem doživela nikoli prej in tudi do zdaj še ne. Mislila sem, da mi bo resnično počilo srce od silne bolečine. Niti posloviti se nisva utegnila. Dober mesec po pogrebu odideva z možem na dopust, otok Cres. Raziskujeva otok, ko postane a zelo žejna, zato zavije a v lokal na pivo. A glej ga zlomka. Pila sem Banditos a ga niso imeli in zato naročim Laško, pivo, ki ga je pil moj prijatelj Janez. Natakar nama postreže in, ko primem steklenico, da bi si nalila kozarec, od nekje prileti zelo lep, barvit metuljček in sede prav na vrat. Pomaknem steklenico sem in tja, metuljček še kar nikamor. Mož vse skupaj gleda in se smeje, meni pa hitro pravi tisti notranji glas, da je to Janez, ki se je prišel poslovi in mi sporoča, da je še vedno z menoj. Nasmehnem se, bolečina v srcu nenadoma popusti, metuljček pa se za sekundo, dve preseli na moj nos in odleti. Verjeli ali ne, velikokrat ga pokličem ko sem žalostna ali v skrbeh, ga prosim naj mi pomaga, da se vse dobro uredi, pa tudi takrat, ko sem vesela, osamljena. Vedno pride in nikoli nama ni dolgčas, več vam pa ne smem povedati saj je to najina skrivnost.

To je bilo to. Rada bi vam samo še položila na srce dejstvo, da, je v primeru, ko se vam zgodi kaj podobnega, vsaka bojazen in razmišljanja o tem, če ste pod prevelikim stresom, morate poiskati psihiatrično pomoč... povsem odveč. Kmalu boste spoznali, da imate neke vrste privilegij, kar je povod za veselje in pogum


Nina za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021



57 views0 comments

Recent Posts

See All