• LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021

ZADNJI KRAJEC zgodba št. 51

Voznikom svetujemo skrajno previdnost! Ceste po državi so poledenele in spolzke.

Dobro, izbrala bom javni prevoz, se odločim. Trideset minut bo dovolj, da se uredim in ujamem avtobus. Pristavim vodo za kavo, ščetkam zobe, navlečem nogavice, zapiram gumbe na bluzi, tlačim papirje v torbo … minute pa bežijo. Skrivaj ošvrknem uro, ki se je v tem jutru zarotila proti meni. Sekundni in minutni kazalec odmerjata čas kot ponorela.

Pograbim plašč in ključe, odprem vhodna vrata in zgrmim po sedmih stopnicah. Tudi te so poledenele. Ostra bolečina v rami in desni piščali je neznosna. Kričim, vpijem in jočem. Prešine me, spet bom zamudila, in to tretjič v tem mesecu. Šef se bo jezil in se pretvarjal, da mu ni vseeno, a kljub temu mi bo odškrnil nekaj odstotkov plače. To, da moj delovnik podaljšuje v pozne popoldneve in mi nalaga dodatno delo čez vikende, ne šteje.

Z desno roko masiram levo ramo in levo piščal. Kosti so ostale cele, morebitne modrice bodo hitro zbledele. Tako se tolažim, ko vstanem in na majavih nogah zaznam avtobus, ki je odpeljal brez mene.

Globoko vzdihnem. Moja rešitev je avto. Oprijemajoč se stene, tik pod napuščem hiše, odšepam do garaže. Sedem v vozilo, pobožam armaturno ploščo in ga prosim naj ne zataji. Ti rituali so mi prešli v kri. V zadnjih mesecih je jekleni konjiček moj najljubši prijatelj. Negujem ga, ljubkujem in se mu posvečam kot mlada nevesta ženinu. Deležen je obilne nege in večje pozornosti kot zadnji ljubimec. Sosed, ki je opazil mojo predanost, je pripomnil, da bi rad bil moj avto, a iz te moke ne bo kruha. S poročenimi se ne zapletam.

Obrnem ključ v zaganjaču in motor pomirjujoče zaprede. Menjalnik prestavim v drugo prestavo in z občutkom speljem. Naša ulica se lesketa kot srebro. V njej se zrcalijo obrisi hiš in zadnji krajec Lune, ki še ni ubežal dnevu. Na križišču ustavim in preverim prosto pot. Nikjer ni nobene ovire niti nobenega vozila. Speljem in pohodim plin. Spustim se po blagem klancu, ko me začne zanašati. Sem slalomistka na črni progi. Lovim robove ceste zdaj levo, zdaj desno in trepetam, da ne bi zgrmela v jarek. Čas se je razstavil na prafaktorje. Po mojih možganih se kot blisk pretakajo inštruktorjeva navodila in vsa prometna teorija, ki je nisem uspela praktično preizkusiti.

Sklopka, malo plina, suči volan v nasprotnih zavojih, kretnje ponavljam znova in znova, a kolesa ne ubogajo. Izgubljam oblast nad volanom, spustim ga in se prepustim usodi. Vrtim se okoli svoje osi kot vrtavka zdaj v levo in spet v desno. Pa naj zgrmim v jarek in potem po hribu, nimam moči, nimam volje, vrag naj vzame službo, šefe in še …

Ne levi strani bankine se nenadoma pojavi ogromna mehka blazina kupa snega. Z vozilom ga oplazim toliko, da me odrine na skrajno desno stran, kjer zadenem ob novo puhasto blazino. Kupi snega, odrinjeni na bankine, si me podajajo kot nogometaši žogo v nedogled, vse do vznožja klanca. Na ravnini ujamem ritem. Nevidna roka usklajuje moje gibe: kolesa v levo, volan v desno in volan v levo, kolesa v desno, nežno spuščam sklopko, dodajam plin, uravnavam smer vožnje in se utirim na desni strani cestišča. Globoko diham, zaripla od napora, prepotena. Po polžje nadaljujem pot proti cilju. Za mano pa se v nepregledno dolgi koloni, kot kolonija gosenic premikajo vozila. Nihče me ne prehiti. Na obzorju še zmeraj lebdi zadnji krajec, ko se na radiju samodejno vključijo cestne informacije:

Ceste po državi so poledenele in spolzke. Voznikom svetujemo skrajno previdno vožnjo.


V. Č. K. za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO 2021



176 views0 comments

Recent Posts

See All